Sneg se voha. Preverjam temeperature, ker sem prehitro zunaj. Prepeva se mi Rdeča šminka.
O fak. Kakšen lep čudovit fantastično neverjeten utrinek. Kar trajal je in trajal in potoval čez pol neba, jaz pa sem počasi dojemala kaj se dogaja in si v glavi zamislila željo. Polno upanja. Še vedno čakam. Od dnje do mene je pot resnično daljša kot v obratni smeri. Enosmerna ulica.
Biba. Sok pomaranče, cedevita in malo vodke z oksuom. Sami vitamini. ACE+ pa še kakšen. Prav zanimiva kombinacija je in eksperimentiranje tistega, kar je še ostalo doma.
Če se vozimo malo naokoli to noben ne ve, ampak to je vse z nameno, da takoj dobimo parkirišče.
In popotovanje se začenja. Ter zbiranje vseh članov.
Ne vem kako uspe - ampak ko gremo v KMŠ je stuacija takšna, da pridemo čisto prezgodaj in je še vse precej ali čisto prazno. Druga skrajnost pa je, da pridemo in je takšna gneča in vrsta, da nekako ne pridemo notri. Takšne skrajnosti.
Ampak nikoli ne vem kdaj se pravzaprav napolni. Ker je prazen, prazen, prazen in ko se naslednjič ozreš naokoli se nabere že kar nekaj ljudi.
Do zgodnjih jutranjih ur. Poplesujemo. In ja zadnjo uro sem varčevala z preostalo energijo in gibanje omejila na minimalno premikanje sem ter tja. Preprosto ni šlo več.
In glasba mi je odzvanjala ter verjetno so vsi organi poskakovali v ritmu. Če zdaj nekaj časa ne slišim nič takšnega bom srečna. Ampak mislim, da je to skrajno nemogoče, ker se ponavadi ta stena pred menoj trese v teh ritmih celo popoldne, ko moj preljubi brat na drugi strani z največjim veseljem posluša vse to. Sploh spodnji komad.
Tisti moment, ko se ustaviš na plesišču in se ozreš naokoli po ljudeh, ki še vedno polni energije poplesujejo ob preglasni glasbi - potem se za trenutek vprašaš, kako za vraga si se znašel tukaj. Saj nato odmisliš vse in se zopet začneš gibati po ritmu z ostalo množico.
Žival med veverico in mačkom z nedefinirano dolgim repom na nasprotni strani ceste. Hecna stvar. In potem se je še miška plazila iz ene na drugo stran ceste in za las ušla našemu avtomobilu, ki se je hitro približeval. Očitno niti živali ponoči ne spijo.
Ko vse v en glas ugotovimo, da je ta današnji/včerajšnji četrtek en prekleto dolg dan. V dobrem smislu. Na polno se je dogajalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar