Začne se nekako tako, da imaš prevoz do Ljubljane. Natančneje, skoraj do vrat faksa.
Vmes še brat zgine na nekaj dnevne priprave.
Torej nadaljuje se nekako tako, da poskušaš zbrati vso energijo in z nezavednimi potezami, čopič premikaš gor in dol po papirju. Skratka - današnje risanje je bilo že preveč počitniško obarvano, da bi kazali kakšen višek energije ali zanimanja. No, raven je bila spoščena pod siceršnji minimum.
Končen krog ali neskončen kvadrat. Kaj je večji izziv?
Moj dogovor za eno pijačo se je izgubil nekje med "kaj imam na sporedu ta teden" in "petkovimi dogovori". Šment.
Sicer pa se zgodi in moja reakcija je bila odsotnost.
Shame sem črtala s seznama. Ti filmi s festivalov.
The Dangerous Method je sicer po eni strani zanimiv, po drugi strani pa sem pozabila nanj v trenutku. Mogoče, ker sem ga gledala čez obdobje parih dni. Ampak igra Keire v vlogi pacientke je presenetljiva. Film nekako ni pustil nobenega posebnega vtisa na meni, verjetno bo to to.
Doma pa me je čakala priprava na očetovo rojstnodnevno zabavo. Manjši nakupi - na seznamu so bili plastični krožnički in takšne zadeve, ampak sva na koncu nabrale še nekaj ostalih stvari.
Kot napirmer - prikupno piknik odejo z rdečim karirastim vzorcem. Kako kul.
Skratka - ljudi se je nabiralo. Hrana se je jedla. Pijača se je pila in jaz sem delala družbo predvsem psu, ki je žalostno zrl v svet, ker ni smel vsakega veselo pozdravit in ga prepričati za kakšen košček hrane.
To je bila izbira med otroškim vrtcem in debatami zbranih ljudi.
Sicer sem pa vse skupaj zaključila tako, da sem pridno pospravila, predvsem pomila vse po zabavi.
Zato se mi zdi današnji dan tako dolg. Ker se je že toliko dogajalo.
In torta je veliko slajša takrat, ko ostane samo še kakšen kos in vsi gostje odidejo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar