Torej svet je tak in stoji tako, da sem nekako prišla domov, pojedla, obupala in šla spat.
Danes je moj odnos do knjižnice potekal nekako tako, da sem se peljala do tja. En krog za parkirišče. Ker nič ni bilo na vidiku sem vse skupaj poslala nekam in šla domov. Mogoče kdaj pride boljši dan v najinem odnosu s knjižnico, ker zadnje čase vlada precejšnja kriza. Mogoče je samo prehodno obdobje.
Zjutraj sem bila fascinirana nad različno obarvanima šarenicama nekega starejšega gospoda. Najprej se mi je zazdelo, da je samo zaradi sonca, ampak potem sem vedno bolj ugotavljala, da je eno oko izrazito modre barve, ko je drugo bolj sivkasto ali zelenkasto. Kaj takšnega, za zjutraj.
Vreme. To je pa res en čuden pojav. Imela sem dežnik s seboj pa ga nisem odprala niti enkrat, čeprav je trikrat lilo kot iz škafa. Enkrat še celo z mešanico neke mini toče, ki je bila čisto čisto mini.
Potem je sijalo sonce. In popoldne je tako pihalo, da se mi je zazdelo, da nikoli ne bom prišla nazaj do železniške postaje. Skratka, kaj se dogaja z vremenom - ne vem.
Sosedina puščica je lahko ledena gora ali pošast. Tako se glasi moje današnje delo. Pravzaprav niti ne vem kaj sem počela. Niti tega ne natančno, kaj pravzaprav moram narediti. Smo na neke vrste samostojnem projektu in čudnim spogledovanjem med seboj, ko ne vemo kaj narediti in nam ob dodatnih razlagah prav nič ni jasno. Bo že.
Po drugi strani pa skicirka - never ending project - postaja vedno bolj in bolj zabavna stvar. Po vseh merilih naj bi bila to že od vsega začetka, ker je sama sebi tak namen, ampak ko jo imaš za izdelovati kot za nalogo postane bolj v nadlego kot v veselje. Samo včeraj je bil ta dan, ko sem packala vse naokoli in rezultati niso za nikamor, ampak so zelo zanimivi. Skicirkasti pravzaprav.
Ker še vedno iščem in odkrivam "svoj stil" in sem se izgubila nekje med črtami in teksturami in akvareli.
Obožujem pike in pikice. Včasih čisto nezavedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar