Kdo bi si mislil, da se stvari obrnejo tako.
Torej po dolgem dnevu je izkopiček tak, da se sama sebi še vedno čudim. Prav presenečena sem. Ne to ne bo pravi izraz - šokiran sem sama nad seboj. In da menim, da nog ne čutim več.
Sicer sem se pa zabavala. Ko sem tolikokrat izrekla stavek - dober dan, smartpen že poznate? - da obstaja možnost, da se mi je nekje na polovici začelo blesti. Ampak sem pridno poskušala razložiti prav vse, kar sem se v tistem trenutku spomnila. Zabeleževala sem potencialne kupce in vsaj dva sta izgledala še posebej zainteresirana za nakup. Kaj takšnega. In ko nisem bila več sama, je bilo vse še toliko bolj zanimivo, da sem potegnila še za nekaj časa. Tista prodajalna sladoleda tam zraven pa je delala lušte.
Zajček za moralno podporo je bil še vedno v zvezki. Danes namenjen meni.
Oblačila na lutki v prodajalni nasproti so se tako zažgala v spomin, da sem jih začela risati. In ko se slači sredi Titanika, je bila včerajšnja fora.
Mogoče sploh ni tako zelo grozno iti po "stari cesti", če bi bila gneča bi bilo huje.
V mislih si delam načrte, kaj moram postoriti. Verjetno, dokler ne bom pred zadnjim dnem, ne bom nič naredila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar