Prvoaprilska slonova ušesa

Sadjedica. Ker sladica ne more biti, če ni sladka. 'Sadje' pa je preveč običajen izraz.
Kaj takšnega.
Kot smo jedli Over Sava moving cake oziroma Over Sava swiming cake. Plavalnica. Oziroma je bila Prekmurska gibanica po Gorenjsko.
Tu se morda zgodi, da so vprašanje usode ali naključja pomešale dobre veze tam zgoraj. Ker za včeraj sva imeli načrtovan izlet v Prekmurje. Razlog - ker še nisem jedela gibanice. No, vsaj ne da bi vedela ali se zavedala in potem je nekje padel načrt. Že dolge mesece nazaj po spletu nekakšnih naključij. Ampak verjetno se je ta splet tako razpletel, da ni prišlo do tega. Se je zgodilo pa veliko bolj zabavnega, ko ti prinesejo za sladico k študneskemu kosilo gibanico. In kulturno obnašanje v restavraciji je včasih malo ušlo izpod nadzora.

Ta današnji prvi april sploh ni bil tako zelo posebno šaljiv. Kar se sploh ne pritužujem, včasih kakšen dan nadomesti ta dan šaljivcev.

Skratka danes je vse potekalo tako, da smo se odločile za en mali fotošuting. Definitivno pa se je vreme pošalilo. Še s snegom nekje vmes ampak se je do popoldneva na našo srečo že pokazalo sonce. Temperature pa na občutek precej bolj nizke kot zadnje dni.
Preoblačenje. Preobuvanje. Sladkanje s kremšnito. Odhod, ki je od začetne faze do tiste, ko smo se spakirale v avto, zavzel kar precej časa. Dekleta in to.

Ampak smo se spravile po hribčku navzgor. In še enkrat malo navzgor, da smo se spustile nazaj dol k vodi.
Po ljubljansko. Imitacija z očali in torbico v rokah. Saj si predstavljamo.
Skratka zgodil se je en neroden moment, ko se poskušamo nekaj fotografirati in tako naprej in nazaj, potem pa se iz nekje vzame en model in ima v rokah malo bolj profesionalno zadevico, kot moj zmahan fotoaparat. Ja...
Ampak ni ovir. Tudi pri napovedovanju vremena ne. In pripovedovanju šal ter takih stvari. Nastajajo posnetki, ki te od srca nasmejejo, ko jih doma na kavču pregleduješ in fotografije pri katerih se lahko samo do solz nasmeješ in ti seže tako do srca, da te kar zaboli.

In če se slikamo poleg copata sredi polja, kaj porečete na to.

Trenutek, ko posedimo na griču s pogledom na ves širni svet, ki se odpira pred nami. In meni nič tebi nič začnemo nekje iz ničesar prepevati Ob tebi. Ja... In kaj je bilo smešno, da smo tako padle notri, da se je naš volumen glasnoti vedno bolj zviševal. Čisto nezavedno. Oh, ti momenti. In potem se potuhnjeno režiš še nadaljnjih pet minut.

Pa po ljubljasko nazaj do avta. Da pade odločitev in gremo jest. In potem močno taktiziramo pri naročanju s hrano in počasi spraznemo celo restavracijo ter se v naših mislih zamerimo natakarjem. Ampak sploh ni bilo tako. Ah, ta svet... z glasbo, da se ti prepeva. In dvema picama.

Ker dneva še ni bilo konec in ker je bilo potrebno pregledati vse rezultate smo zavzele sedežno in se namestile kot, da smo carji sveta. Pregledale smo vse fotografije. Vse posnetke in si ogledale še film Little Black Book, ki je imel nekaj grobih prekinitev, čeprav smo nekako speljale do konca. Ob čaju in ostanku kremšnit.

Ja, kremšnite so uspele. Kljukico lahko naredim in sem srečna. Če se kdo povabi, mu ne zamerim pa verjetno dobi še skodelico čaja poleg.

Azalea & Alen Vogrinec Vesel - Razvajenka