Berem pa zopet tistega japonskega avtorja. Haruki Murakami. Všeč so mi njegove pripovedi. Južno od meje, zahodno od sonca.
My Week with Marilyn. Marilyn Monroe in njeno življenje. Veš, da je bila zvezda. Poznaš tisti moment z belo obleko. Njen stil. In pesem "Diamonds are girls best friends", tu nekje se konča. Eno plat gledam skozi serijo Smash, kjer naj bi delali mjuzikal o njenem življenju, ampak drugače je predstavljena skozi ta film. Prav zanimivo. Nenavadno. Kako je bila ustvarjena in podprta s samo idejo slave, ker v resnici je izgledala kot eno zgubljeno bitje, ki ima kakšen moment ali dva. Ki jo kamera obožuje. Ampak drugače pa živi od tablet. Po takšni pripovedi o njej, me sploh ne preseneča, da je končala tako kot je.
To kovanje v zvezde je včasih nesmiselno.
Film se mi je zdel dober, ne pa tak, ki bi ga z največjim veseljem še enkrat pogledala.
Soul Surfer. Ne najboljša ideja, če ga gledaš ravno po kosilu. Ker mislim, da je nekje prišlo do momenta, ko se mi je želodec obrnil. Temelji na resnični zgodbi, neverjetno kakšna volja dekleta. Kašna trezna reakcija. In močna želja po svobodi, ujeta med valove in drsenje z desko čez njih. Vsakič, ko je kazalo posnetke pod iz vode navzgor, sem se zdrznila. Ker sem vedela, da bo enkrat ta posnetek ključen. In na koncu sem tudi obsedela v šoku. Skrita nekje za povštrom. Ko imaš sanje in ko imaš vero v nekaj.
Meni se zdi, da nimam ne enega in ne drugega. Izgubila sem se nekje na poti.
Sicer pa vse kar je posneto po resničnih dogodkih, ima največjo učinkovitost in preprosto nekaj premakne v nas.
Pikčasto življenje. Obuta v pike in s pikčastim dežnikom v rokah.
Ker imam pred seboj podobo, kaj mi želi za 20najst.
In gumjasti škornji me razkrinkajo, tudi v najbolj zaspanih ponedeljkovih jutrih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar