Južno od meje, zahodno od sonca

Danes me je knjiga požrla tako močno, da sem bila nekaj časa malo omotična, ko sem končala z zadnjim stavkom in jo počasi zaprla. Nekako me je posrkala in ponesla v popolnoma drug svet.
Živim samo še od golaža in napisanih besed. Vse ostalo pravzaprav nima smisla.
Še golaža je zmanjkalo.

Južno od meje, zahodno od sonca. Ta knjiga se mi je tako brala. Z vsakim stavkom me je bolj in bolj vleklo, da bi vedela, kaj se bo zgodilo. Verjetno že dolgo nisem knjige tako hitro prebrala. Prav všeč so mi pisarije Murakamija, čeprav se mi je na trenutke zazdelo, da še vedno berem Norveški gozd. Ampak zanimiva pripoved. Odnosi. Razmišljanje in vse. Kako ključni so nekateri preprosti odnosi. Kako se življenje obrne. V nekem ključnem trenutku. Tam nekje. Nepričakovno.
Trajnost in miljivost ljubezenske vezi.
Zanimiv konec ima. Ko pričakuješ nekakšen razplet. Zagotovitev. Ampak je samo nakazano vse, kar po drugi strani popolnoma zadošča. Sploh, če nadaljnjih pet minut strmiš v prazno in se počasi vračaš v "realnost".
Mislim, da bom šla še po kakšno njegovo knjigo. Ampak do takrat bom brala Marley in jaz.

Dizajner pa tak ja. Nič se mi ne da. Prav nič. Vse kar počem je to, da dopolnjujem seznam. Sestavljam načrte, ampak ko enkrat pridem do začetka izvedbe se mi naredi blokada in brezciljno klikam naokoli.
Do ničesar mi ni in samo še poslušam kako sem nesposobna. Hvala, se zavedam tega. Popolnoma. In niti volje nimam, da bi kaj ukrenila. Samo čakam, da bo posijalo sonce in bodo šle stvari na bolje.
Črtam zadnje. Sonce je sijalo, ampak stvari še vedno niso šle na bolje. Rabim nov zagon. Novo veselje, ker trenutna pot me pelje v skorajšnjo pogubo.
Še moje motivacijske misli počasi padajo iz stene. Ja, super sem speljala ta projekt. Preprosto fantastično sem vse skupaj pritrdila. In ne da se mi niti popravljati. Čakam, da vse popada dol. Da postane prazna in opiše moje prazno počutje.

Prekleto. Kaj pa, če ni nikogar, ki bi mi uničil šminko.
To bo to.

Stavka pa taka, ko si na samostojnem visokošolskem zavodu, ki spada pod Primorsko univerzo. In moraš za spremembo jutrijšno sredo iti na faks ob zgodnjih jutranjih urah. Ker je obvezno in ker bi morala imeti dejansko nekaj narejeno. Ja...
Niso takšni časi.

Jan Lundgren Trio - Star Crossed Lovers