Petka in HTML

Skoraj sem že pozabila, koliko živcev ti lahko pobere izdelava, predvsem pa kodiranje spletne strani. Danes sem se zakopala kar pod HTML5 in še vedno nimam nič koristnega narejenega. Prav neprikladno je. Delno zato ker sem že pozabila osnove, preostali del pa ker ima ta petka toliko nekih novosti.
To je bilo to. In je šel dan mimo.

Srečen konec. Te pravljične zadeve. Once Upon a Time.
Prešinilo me je ob stavku "vse kar sem si želela je srečen konec".  Zakaj bi si pravzaprav želel imeti srečen konec? Mislim, ker je konec? Saj je ponavadi ravno obratno in konca ne dojemamo kot nekaj srečnega, vse prej. Zakaj je potem tako pomembno, da je srečen? A ni boljše uživati vse do takrat in potem bo konec srečen, zaradi vseh spominov, vse sreče in vsega sploh.
Hecno.

Vampire Weekend - Oxford Comma

Rdeče vrtnice

Pomislite na avto o katerem še niste razmišljali. Ta reklama me malo zmede. Seveda, da je s tem namenom narejeno in povedano. Prav to, da provocira. Ampak vseeno. Obenem je tako kulj - pomislite na nekaj o čemer še niste razmišljali. A ni dobro? Vendar me po drugi strani spravlja ob živce.
Ti oglasi. Ti slogani in ta tekst. Šment.

Včeraj zvečer so me pričakale še ene cvetlice.
Rdeče vrtnice.
Tako, da sem ta teden maksimalno napolnila z rožami. In imam sedaj prav posrečeno zanimiv šopek. Res kar poživi mizo. Steklenica od korenčkovega soka pa je super vaza. Lahko bi sicer izvedla še kakšen "naredi si sam" oziroma DIY vodič, ki sem jih že toliko pregledala in vzela v zakup za inspiracijo. Ampak po drugi strani sem pa čisto zadovoljna s čistim izgledom.

Ja, včeraj nama je bilo luštno. Ni kaj, v pravo veselje mi je vse skupaj in se čudim sama sebi, ko sem preprosto srečna.
Sicer pa kljub ne ravno odličnemu spancu, sem danes v precej funkcionalni obliki. Samo res sem morda še kakšne pol ure dobra, potem pa me bodo sanje potegnile vase. Morda kot današnje, saj sem se še zbujena ozirala za hrbet, če bo kdo prišel v stanovanje. Če bom slučajno koga srečala ali spoznala. Pa je bilo vse mirno.
Kot vožnja domov.
Razen, da se čuti razlika med vožnjo po obvoznici ter gorenjskem delu avtoceste. Kako različen je temperament voznikov in hitrost vožnje. Vse se je v zadnjem času precej umirilo in potem hecno gledaš na števec, ko kaže dobrih 110 km/h in prehitevaš. Res se pozna, da ljudje skušajo malo prihranit s počasnejšo vožnjo. Predvsem, ko se ti nikamor ne mudi in v resnici komaj kaj hitreje prideš z divjanjem.
Kot tista s rdečim Cliom včeraj, ki je šla v škarje skoraj v križišču, ko je speljala in jo je odneslo v naslednjem krožišču in je izginila iz vidnega polja. Potem pa sem isti avto srečala slab kilometer in pol naprej na semaforju, ko je nepotrpežljivo stal direktno pred menoj. Toliko o norenju.

Edvin Fliser - Leti, leti lastovka

Za dekleta in žene

Znamke. Pridni na faksu z precej majhno udeležbo.

Imela sem eno noro idejo, ko sem prišla domov.
Bil je čudovit dan. Toplo in ravno prav za pranje avtomobilov. Moj že nekaj časa ni videl vode, no, razen dežja. Poleg tega pa je bil ravno dan žena in ker imamo pri naši hiši samo "žene in dekleta" avtomobile, sem vse tri oprala.
Zabavno opravilo, ko ti ob boku stoji pes, ki se ves čas nastavlja, da bi ujel kakšno kapljico vode.
Skratka na koncu so se vsi trije bleščali še v zadnjih sončnih žarkih preden je sonce zašlo.

Lotila sem se še obširnega napada s sesalcem na notranjost mojega avtomobila in sedaj izgleda kot, da ga bom vsak čas prodala, ker sem ga tako upedenala. Je bil že čas, bi se lahko reklo.
Skratka po vsem tem sem samo padla na kavč, se zavila v odejo in zadremala medtem, ko je oče gledal nekaj podobnega grozljivki. En kup srhljivih zvokov in kričanja. Tako, da sem kar pridno taborila pod odejo.

Pojma nimam kaj počnem zadnje čase, ker imam na prstih majhne zarezice. Očitno se res butnem in podrgnem ob vsako stvar.

Rožice se nabirajo v vazi. Tulipani so dobili družbo.

Bruno Mars - Just The Way You Are

Utemeljitev žirije

No, pa se poskušajmo izražati z besedami.

Šment. Takoj spodletim na tem področju, ko mi jih ob tako močnih in strokovnih preprosto zmanjka.
Lahko bolj nadzorno opišem s primerom, da sem imela čeljust do tal, ko sem brala "utemeljitev žirije".
Zanimivo je, kako dobro je bila sprejeta, ker sem se na nek način bala, da ne bo dovolj resno vzeto vse skupaj ali tu nekje pri takšnem načinu.
Ker nimam nobene strokovne podlage, samo slovenščino, ki smo ji imeli v osnovni in srednji šoli ter lastno veselje do pisanja in raziskovanja po SSKJ-ju. Ampak po drugi strani pa je ravno to tisto, da nimam v glavi vse pravil, vse teorije in lahko čisto prosto po Prešernu (čeprav nikoli ne bom razumela te prispodobe) pišem, kar mi v trenutku pade na pamet. In tako nekako je nastajalo tudi delo. Kombinacija mene, mojih misli in nekaj vpletenih reakcij, ki so mi jih opisali prijatelji. Nekaj kar sem imela za orientacijo in navdih. In tu sem napletla vse naokoli, kar je sedaj opisano kot, no pravzaprav ne vem iz katerega dela besedila vzeti, ker je tako strokovno. Priznam, da sem si takoj odprla SSKJ in veselo raziskovala nove besede. Nikoli ne veš kdaj mi ostanejo v spominu in se pojavijo ob najmanj pričakovani priložnosti.
Še profesorici za slovenščino sem poslala nekaj v smislu, da kljub temu, da nimam ravno šolskega sloga pisanja - na področju literature nekaj iz mene bo. Ali pa je že. Saj ne vem. Čeprav tega nisem napisala, mislim to sem samo hotela povedati. Za vse tiste počečkane eseje z velikimi vprašaji in "kaj za vraga si mislila s tem?" napisi.
Mogoče je res boljše, če ne razmišljam preveč ampak prepustim prost kanal med dostopom do misli in mišicami na prstih, ki se potem lahko prosto gibljejo po tipkovnici ali papirju in skupaj sestavljajo besede, črko za črko.
Verjetno bi lahko rekla, da so vožnje z vlakom tudi krivec, ker moraš nekaj početi vsak dan za pol ure, ko strmiš v pokrajino. In potem si zamišljaš kakšne zgodbe, tipkaš kakšne zgodbe ali preprosto opazuješ ljudi. Tu nekje.
Niti ne vem, zakaj se trudim utemeljiti.

Tudi o datumih bom obvestila. Z velikimi črkami in velikim pompom! :)
Mogoče bi si potihem na glas priznala o čem sanjam. Kaj si želim.
Ker naredila sem velik korak bližje. Mogoče jih še kdaj dosežem.

Sedaj pa mislim, da me je malenkost doletelo vse skupaj, ker so se mi od same sreče in ganjenosti kar vlile solze.

Katherine Priddy - Wolf

Astra 6700

Mislim, da sem še vedno brez besed, kar se dogodkov ta teden tiče. Danes je ven prišla še utemeljitev žirije in glede na opis, definicijo in strokovnost, ostajam brez besed. In rahlo precej rdeča v obraz.
Potem si vzamem trenutek, da še enkrat preletim svoje besedilo in žareče gledam v svet, ko najdejo takšne stvari o besedilu in v besedilu.
Nekako še ni prišlo za mano vse skupaj.
Bom počakala do večera in še enkrat zadihala. Prav?

Like Crazy. Priznam, da se je od zadnjega in ubistvu prvega gledanja, precej spremenilo, kar je bila tudi posledica povsem drugačnega dojemanja filma. Še vedno se mi zdi simpatičen, ampak malenkost bolj trpeč. Ker konec je še vedno ta, ki dejansko ni srečen. Ampak takšno je življenje. Konec je življenjski. Ker je kot sem že zadnjič rekla, pomembna zgodba do sedaj. Vsi preživeti trenutki, ker nikoli ne veš kaj te čaka takoj za prvim ovinkom. Ne veš, kaj bo prinesel nov dan. Konec je ta, ki zajame vse trenutke in občutke čez cel film in jih združi v en prizor. Ampak onadva sta hecna. Noro fino se imata skupaj, ampak ko sta oddaljena, pa tudi ne tratita preveč časa. Jih pa kljub vsemu pot vedno pripelje skupaj. Ne glede na vse. Čeprav morda ni ravno rožnato.
Kar je pa res noro fino in dobro pri tem filmu je fotografija filma, montaža in način, kako je vse skupaj posneto. To je tisto, kar je res dobro in ni nekaj, kar je narejeno kot pri vseh filmih. Kljub vsemu pa še vedno ostaja upanje v zraku. Še vedno.

Z veseljem se zbudim z določenim nekom poleg mene. Kljub malenkostni nenaspanosti. Bila sem kot ražnjič ponoči. Cel čas sem se vrtela okoli. In potem se zjutraj zaslišijo glasovi in pričakuješ koliko je ura, pa v resnici še ne kaže toliko, ampak spanca pa ni od nikoder nazaj.
Spomnim se pa da se mi je nekaj grozno živo sanjalo, pa ne vem več kaj. Samo spomnim se občutka, ko sem se zbudila. Pa ga žal ne znam opisati. Mislim, ne najdem prave besede, pa vem da je čisto na koncu jezika.

Skener sem usposobila. En aplavz in hvala.
Prejšnjo noč sem dobila briljantno idejo ponoči ali pa zjutraj ali pa enkrat, ampak sem si jo zapomnila. Potem pa sem iz teorije poskušala vse skupaj prenesti v prakso. In je presenetljivo uspelo.
Sedaj imam skener in se ne počutim tako grozno bedno. In sedaj imam XP-je na Macu. Ker le na ta način lahko deluje. Funkcionalen skener, le gonilnikov nikoli več niso posodabljali, ker se je zgodba zapletla nekje pri novejših modelih in za stare niso več ničesar posodabljali. Ampak današnja tehnologija nam še kljub vsemu omogoča različne načine in kompromise tako, da še enkrat hura za usposobljen skener.
Jaz nisem kar tako.

Lianne La Havas - Age

Pička prasička

Še vedno sem pod vplivom včerajšnjega oziroma današnjega dognanja. Malo sem nasmejana že cel dan in se mi prav fino zdi. Saj bom prilezla po lestvi navzdol nazaj na trdna tla.
Zjutraj sem še v pižami letela po celi bajti in vse obvestila o mojem neizmernem veselju pri tako nenavadnem dosežku. Očitno so se ta leta pisanja le obrestovala in so se vse slabe ocene pri spisih in esejih, pretvorile v nekaj dobrega.

Noro.
Najboljša je bila mati, ki me je zvečer presenetila z malo pozornostjo ob čestitki za zmago. Prejela sem šopek tulipanov, ki prav lepo kraljujejo na mizi in dinozavra! Ja, dinozavra, v obliki igrače.
Kako zabavno, pozorno in prikupno.

Mislim, da sem presenetila vse, predvsem imam tukaj v mislih sebe. In ne morem verjeti, da bom vse skupaj doživela v zaigrani različici. Kaj si lahko še boljšega zaželiš, ko napišeš dramsko delo in ti ga zaigrajo. Nekako je vse skupaj neverjeten dosežek.
Kaj sem sedaj?

Sicer pa za datum predstave z veseljem sporočim, ko bom kaj več vedela o tem. Zaenkrat vsem odgovarjam, da bo na letošnjem Tednu mladih, torej enkrat med 10. in 18. majem.

Mislim, da bom vse skupaj še enkrat prespala in se potem vrnila nazaj k vsakdanjemu življenju in novim projektom. Dobila sem še eno dodatno dozo zagona, samo ne smem si naložiti in nakopičiti vsega. Samo počasi moram razreševati in uresničevati en projekt za drugim. Pa bo.

The Strokes - Machu Picchu

Dinozaver slavi

O fak. O fak. Fak.
Še vedno sem v šoku in se močno trudim globoko dihati.
Bom povzela besedilo, da si bomo na jasnem zakaj sem v šoku.

Zmagovalka Literarnega natečaja
Zmagovalka letošnjega KŠK-jevega literarnega natečaja za najboljše dramsko besedilo je 21-letna Kaja Zalokar iz Kranja, študentka Visoke šole za dizajn v Ljubljani. Zmagovalno dramsko besedilo z naslovom "Dinozaver" bo v izvedbi Gledališkega društva Toj to! uprizorjeno na Tednu mladih 2013.

Mislim, da se rahlo tresem.
Ha! Dinozaver!
Dinozaver je zmagal. Kar take.

Kljub pogovoru zadnjič in mežikanju, nekako vse do tega trenutka nisem čisto verjela. Vse dokler nisem videla tega napisa na strani KŠK-ja v katerega strmim že nekaj časa z odprtimi usti in rokami pred njimi.
To je noro! Torej se bomo videli na Tednu mladih in gledali nekaj kar se bo iz papirja prestavilo na oder. Kako noro!
Saj diham. Počasi.
No, sedaj bom še nekaj časa sedela pred računalnikom in strmela v zaslon. Potem pa me bo zmanjkalo in se bom vreščeč zjutraj zbudila.

Sicer pa je bil to projekt, ki sem ga pridno pisala in o katerem nisem hotela nič povedati, saj se mi je zdelo, da bi se prehitro zagovorila.
Ampak jaz sem zmagala že, ko sem vse skupaj napisala, natisnila in zvezala v neko dostojno obliko. Tole pa je samo še en velik plus, poklon in neverjetna novica.

Lahko še povem, da nama je uspelo pogledati film v enem kosu. Aplavz in zlato zvezdico za poseben dosežek. Saj ni tako hudo, ampak po petih delih prejšnjega filma, se to kar zdi.
Silver Linings Playbook. Ne razumem zakaj je film v kategoriji komedije, ampak drugače je kar soliden film. Malce zna biti težek na trenutke, ker je vse tako zakomplicirano, mislim sami liki so takšni, da potem ustvarijo celoten vtis filma na ta način. Glede letošnje oskarjevke pa mislim, da se niso motili.

Bom prespala.

Kool & The Gang - Celebration

Ne vdaj se, ne obupaj, vztrajaj!

Nedelja. Lep sončen dan. Marec je, kar pomeni da so temperature malenkost prijaznješe.
Čeprav nekako nisem bila navdušena nad idejo, da bi se podala en krog okoli blejskega jezera, sem se na koncu udala in šla.
Never give up je naslov projekta športno humanitarnega društva Vztrajaj.
Že cel vikend, zadnje tri dni, vključno z današnjim, poteka Ruthin tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš.
Štartina je dobrodelni prispevek in potem odtečeš ali prehodiš toliko krogov, kolikor jih zmoreš. Za sebe in za dober namen.
Oče je šel teči. Mati, jaz in naš štirinožec pa smo se odpravili peš naokoli.
Izkupiček je bil takšen, da je oče pretekel štiri kroge, ko smo mi naredili komaj enega.

Bilo je fino. Ampak ljudi je bilo ogromno. Cele promenade so se vile po poteh okoli jezera. Ker če si stopil malenkost iz toka in pretoka, si se znašel na območju brez ljudi. Vse je šlo zgolj po utečenih poteh.
Poleg tekačev je obstajalo 5 skupin tipičnih sprehajalcev.
Tisti z vozičkom, otroci.
Tisti s psom, ali dvema.
Tisti v parčku.
Upokojenci.
Tisti v manjši skupinici ljudi.

Ampak je bilo dobro. Dobila sem še kremšnito, ki sem jo zmazala z neverjetnim zagonom.
Pod mizo smo skrivali labradorca, pri sosednji mizi pa je bila ogromna doga, ki nas je na poti proti izhodu kar pošteno nahrulila. Zagodrnjala je, ampak, ko to pride iz gobca doge, je slišati še bolj mogočno.
Skratka psov je bilo ogromno. In naš pes je tipičen predstavnik vaških psov. Dokaj nesocializiran je izgledal in begal po dolgem in počez. Vse je zanj nov svet in misli, da more vse pregledati, povohati in prešnofati. Skratka prve pol ure je bilo kar pestro, ko sva obe leteli za njim, ko je švigal med ljudmi.
Saj ne, da bi se obregnil v koga ali kaj, samo vse je hotel vedeti.
Potem pa se je umiril in je bil preostanek poti priden. Na koncu pa je za družbo dobil še terapevtko Luno s katero sta bila prav prisrčna. Še dobro sta se razumela. Dva črna labradorca.

Bila sem mali škrat. V rožastih žabah in kratkih hlačah. Ha.

Kako se počutiš, ko te na prvi sončen dan v začetku marca opeče sonce?
Grozno! Zdi se mi, da moram dati kremo za sončenje z velikim faktorjem v torbico. Se je kdaj že zgodilo, da bi koga na poti okoli Bleda na začetku marca opeklo sonce?
Res se nekaj groznega dogaja.

Brave. Kako dobra risanka! Kako dober naglas. Obožujem risanke oziroma te risane, animirane filme. Tako kul so. In medved, cel car. Mislim, carica. Preprosto nimam drugega za dodati.

Kings of Leon - The Runner

Prisluhi

Ko zaspiš.
Luči ostaneta prižgani. Iz mobitela pa celo noč poigrava glasba.
Tako se zgodi, ko zaspiva. Verjetno je vse skupaj izgledalo kot tisti posnetki iz filma Like Crazy.
Ampak tisti "duš" sredi noči je bil legendaren. Vsega ostalega si nisem zapomnila ali nisem razumela.

Žličke. Vilice ali pa noži. Čeprav so še vedno žličke.
Mrzla kava. Dober zajtrk. Nekje se moram odkupit.
Odneseva smeti. Pes ostane zunaj. V zraku pa dim.

The Impossible.
Proti vodi nimamo popolnoma nobene moči. Film pripoveduje zgodbo družine, ki se je soočila s cunajem, ki je leta 2004 opustošil Tajsko.
Malce je srhljiv na trenutke. Predvsem zvoki. Tesnoba, ki te zajame. Voda, ki dobi neverjetno moč. In spremeni življenja ljudi. Popolnoma.

Besedi dneva. A veš. Tudi.
Pesem dneva, katere besedila se pravzaprav ne spomniš, ampak pride za teboj nekje sredi dneva in si jo potem prepevaš. Čuk se je oženil.
A veš, da sem sanjala naju po smrti v raju. A veš, vse sem dala za tebe, ko si mislil na sebe.
Toliko sva spravila skupaj.
Alya in A veš. A veš?

Vikend pomeni partijo Catana ali dve. Plus še ene par iger remija. Tudi danes ni šlo drugače. Ampak, danes ni šlo. Močno upam, da gre nekomu malce bolje.

Izvedela pa sem, da je brisača z motivom hobotnice prišla v finale.
Res!?
Prišla je v finale! Med top 5. Pa ravno zadnjič sem obupala, da tako ali pa tako nimam nobenih možnosti, ker nikoli ne bom zbrala dovolj lajkov, ampak očitno to ni bilo potrebno.
Bom pa zbrala dovolj glasov! Ok?
Super. In vsi mi boste pomagali. Na Facebook strani poteka anketa - klik, kjer preprosto glasuješ za prvi predlog. Hobotnico.
Ha! Hobotnica. Brisača za letošnje poletje.
Ne bi bilo fino?

Architecture in Helsinki - Sleep Talkin'

Mini drevesce z mini drevesci

Megla.
Napišem to, potem pa strmim kako ta črtica utripa.
Megla. V Ljubljani.
Saj je tipično ljubljansko, ampak povsod drugje pa se polja spojijo z nebom in nastane ena velika praznina. Belina.
Kot bi se znašli v sanjah, ali največji nočni mori. Malo nadrealistično je. Čisti surrealizem.

Marec je! Končno!
Sedaj je mojo sovico zamenjala ovca, ki bo kraljevala cel mesec na moji steni. Ja, ovca.
Mislim, da je pomlad že za vogalom, samo še vprašanje časa bo kdaj se sneg stopi in ven poženejo zvončki. Naslednji teden je že dan žena.

Sonce.
Ko, smo celo dopodne "zbijali šale" na račun megle v Ljubljani, se je okrog opoldneva pokazalo sonce. Ja, sonce!
Čisto noro. Tako noro, da sem komaj prišla do postaje, saj se moje oči nikakor niso mogle prilagoditi takšni količini svetlobe.
Sonce je bilo močno. Svetloba se je odbijala od snega in vse vode, ki se je nabirala na tleh, ko se je sneg topil. Verjetno je bil moj izraz na obrazu precej, kremžast.

Doma na hitro vržemo skupaj kosilo, ki se izkaže za precejšen zalogaj. V smislu koliko stvari sem se odločila narediti. Zavrem vodo in naredim vodno paro za kuhat zelenjavo. Nalupim krompir in ga dam peči. Olupim korenje in ga dam kuhati. Narežem in posolim meso. To leti na štedilnik, da se popeče. Potem imam tu še jajčevec narezan na kolobarje. V parno kopel vržem še brokoli. Potem se odločim, da bo še predolgo trajalo, da se bo krompirček zapekel in malce zimproviziram. Za zaključek pa je manjkala še smetanova omaka.
Skratka, verjetno sem se kar precej hitro sukala po kuhinji.
Ugotovila sem, da je brokoli takšno drevesce z drevesci in vejicami. Taka mini stvar. Ker nikakor nisem vedela kako se ga lotiti. Jaz in zelenjava, sicer nisva v najboljših odnosih. Nekako ne.
Prvič. Ne maram jo jesti. Drugič. Ne maram jo kuhati, peči, rezati ali se ukvarjati z njo.
Čeprav nekako sklepam premirje na obeh področjih, saj se moram vedno več ukvarjati z njo. Sploh, ko je na vrtu samo zelenjava in moram improvizirati z vsemi vrstami priprave bučk.
Še vedno pa ne znam skuhati korenja. Ups.

Marec je. Sedaj bo lepše. Sedaj bo bolj luštno in toplo.
Potem bo prišel čas za balerinke, rožaste žabice in raznorazne oblekčaste oblekice. S pikčastimi jopicami. Skupaj s srčkom na očalih in cvetočo pokrajino za ozadje.
Se že veselim. Sedaj bo vse super!
Marec je.

The Script - For The First Time