Nedelja. Lep sončen dan. Marec je, kar pomeni da so temperature malenkost prijaznješe.
Čeprav nekako nisem bila navdušena nad idejo, da bi se podala en krog okoli blejskega jezera, sem se na koncu udala in šla.
Never give up je naslov projekta športno humanitarnega društva Vztrajaj.
Že cel vikend, zadnje tri dni, vključno z današnjim, poteka Ruthin tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš.
Štartina je dobrodelni prispevek in potem odtečeš ali prehodiš toliko krogov, kolikor jih zmoreš. Za sebe in za dober namen.
Oče je šel teči. Mati, jaz in naš štirinožec pa smo se odpravili peš naokoli.
Izkupiček je bil takšen, da je oče pretekel štiri kroge, ko smo mi naredili komaj enega.
Bilo je fino. Ampak ljudi je bilo ogromno. Cele promenade so se vile po poteh okoli jezera. Ker če si stopil malenkost iz toka in pretoka, si se znašel na območju brez ljudi. Vse je šlo zgolj po utečenih poteh.
Poleg tekačev je obstajalo 5 skupin tipičnih sprehajalcev.
Tisti z vozičkom, otroci.
Tisti s psom, ali dvema.
Tisti v parčku.
Upokojenci.
Tisti v manjši skupinici ljudi.
Ampak je bilo dobro. Dobila sem še kremšnito, ki sem jo zmazala z neverjetnim zagonom.
Pod mizo smo skrivali labradorca, pri sosednji mizi pa je bila ogromna doga, ki nas je na poti proti izhodu kar pošteno nahrulila. Zagodrnjala je, ampak, ko to pride iz gobca doge, je slišati še bolj mogočno.
Skratka psov je bilo ogromno. In naš pes je tipičen predstavnik vaških psov. Dokaj nesocializiran je izgledal in begal po dolgem in počez. Vse je zanj nov svet in misli, da more vse pregledati, povohati in prešnofati. Skratka prve pol ure je bilo kar pestro, ko sva obe leteli za njim, ko je švigal med ljudmi.
Saj ne, da bi se obregnil v koga ali kaj, samo vse je hotel vedeti.
Potem pa se je umiril in je bil preostanek poti priden. Na koncu pa je za družbo dobil še terapevtko Luno s katero sta bila prav prisrčna. Še dobro sta se razumela. Dva črna labradorca.
Bila sem mali škrat. V rožastih žabah in kratkih hlačah. Ha.
Kako se počutiš, ko te na prvi sončen dan v začetku marca opeče sonce?
Grozno! Zdi se mi, da moram dati kremo za sončenje z velikim faktorjem v torbico. Se je kdaj že zgodilo, da bi koga na poti okoli Bleda na začetku marca opeklo sonce?
Res se nekaj groznega dogaja.
Brave. Kako dobra risanka! Kako dober naglas. Obožujem risanke oziroma te risane, animirane filme. Tako kul so. In medved, cel car. Mislim, carica. Preprosto nimam drugega za dodati.
Čeprav nekako nisem bila navdušena nad idejo, da bi se podala en krog okoli blejskega jezera, sem se na koncu udala in šla.
Never give up je naslov projekta športno humanitarnega društva Vztrajaj.
Že cel vikend, zadnje tri dni, vključno z današnjim, poteka Ruthin tek in pohod v spomin na Ruth Podgornik Reš.
Štartina je dobrodelni prispevek in potem odtečeš ali prehodiš toliko krogov, kolikor jih zmoreš. Za sebe in za dober namen.
Oče je šel teči. Mati, jaz in naš štirinožec pa smo se odpravili peš naokoli.
Izkupiček je bil takšen, da je oče pretekel štiri kroge, ko smo mi naredili komaj enega.
Bilo je fino. Ampak ljudi je bilo ogromno. Cele promenade so se vile po poteh okoli jezera. Ker če si stopil malenkost iz toka in pretoka, si se znašel na območju brez ljudi. Vse je šlo zgolj po utečenih poteh.
Poleg tekačev je obstajalo 5 skupin tipičnih sprehajalcev.
Tisti z vozičkom, otroci.
Tisti s psom, ali dvema.
Tisti v parčku.
Upokojenci.
Tisti v manjši skupinici ljudi.
Ampak je bilo dobro. Dobila sem še kremšnito, ki sem jo zmazala z neverjetnim zagonom.
Pod mizo smo skrivali labradorca, pri sosednji mizi pa je bila ogromna doga, ki nas je na poti proti izhodu kar pošteno nahrulila. Zagodrnjala je, ampak, ko to pride iz gobca doge, je slišati še bolj mogočno.
Skratka psov je bilo ogromno. In naš pes je tipičen predstavnik vaških psov. Dokaj nesocializiran je izgledal in begal po dolgem in počez. Vse je zanj nov svet in misli, da more vse pregledati, povohati in prešnofati. Skratka prve pol ure je bilo kar pestro, ko sva obe leteli za njim, ko je švigal med ljudmi.
Saj ne, da bi se obregnil v koga ali kaj, samo vse je hotel vedeti.
Potem pa se je umiril in je bil preostanek poti priden. Na koncu pa je za družbo dobil še terapevtko Luno s katero sta bila prav prisrčna. Še dobro sta se razumela. Dva črna labradorca.
Kako se počutiš, ko te na prvi sončen dan v začetku marca opeče sonce?
Grozno! Zdi se mi, da moram dati kremo za sončenje z velikim faktorjem v torbico. Se je kdaj že zgodilo, da bi koga na poti okoli Bleda na začetku marca opeklo sonce?
Res se nekaj groznega dogaja.
Brave. Kako dobra risanka! Kako dober naglas. Obožujem risanke oziroma te risane, animirane filme. Tako kul so. In medved, cel car. Mislim, carica. Preprosto nimam drugega za dodati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar