Že v začetku tega tedna sem se precej optimistično lotila izdelovanja naloge oziroma projekta za današnje predavanje. Pa je bilo vse skupaj precej optimističen naklep. Na koncu nisem kaj dosti naredila. Nič konkretnega. Mislim, da je bila profesorica, kar nad vsemi skupaj malenkost razočarana. Ups.
Ampak, če imam "prehitro" narejeno se potem počutim, kot da nič ne delam.Zaenkrat še nismo v fazi razvoja supermoči. To še pride.
Imela sem precej zanimiv in prijeten klepet s skoraj edino Američanko tukaj, ki jo še poznam. Vsako leto se manj družim. Ampak potem, ko naštejem, kaj vse počnem v zadnjem času se sama sebi začudim, kako imam sploh čas za kaj. Čeprav se mi zdi, da imam še vedno dovolj zraka za dihat.
Ampak sva posedali zunaj na sončku in srkali čaj ter belo kavo. Po vseh možnih debatah, dvomih in različnih poskusih prepričevanja, sva našli skupen jezik vsaj nekje.
Čas se je ravno prav izšel in že sem bila na poti domov z vlakom. Nič pretresljivejšega se ni zgodilo kasneje.
Samo, ko sem šla po brata na trening sva se ustavila še pri mami in atu, ker je prišlo do nekih tehničnih težav na računalniku. Najedla pa sva se tudi. In ugotovila, da imajo mame neko posebno moč ali pa sestavino, saj so vse jedače in pijače boljšega okusa, kot če se jih potrudiš sam narediti. Kakšna magija je to?
Sedaj pa z največjim veseljem potonem v svet sanj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar