Pomlad!
Sneg se je stopil. Sonček je posijal. Še vedno sem imela dva sloja žab skupaj z oblekico.
Vendar kljub vsemu sedaj prihaja obdobje oblekčastih oblekic in kril ter samo enega sloja pisanih žabic. Kako dobro!
Debeli zimski plašči bodo zamenjani z lahkotnejšimi in bolj pisanimi in sončna očala bodo skupaj z dežnikom obvezen dodatek za v torbico.
Dokler nas ne "preseneti" naslednja pošiljka snega. Ampak sedaj pa res konec s tem do božiča. Prav!?
Dopoldne sem se čisto flegmatično odpravila do faksa. Nazaj sem se vrnila tudi v tem slogu. To sem opazila pri vožnji z avtomobilom in mojih reakcijah. Prav nikamor se mi ni mudilo. Nič mi ni šlo na živce, sprijaznjena sem bila z vsem.
Vmes na faksu pa sem skoraj dobila živčni zlom. Maya ni zame. Oblikovanje kačjih pastirjev pa še manj. Že malo presenečenje oziroma šok, sem doživela ob prižigu računalnika. Moje datoteke so se nekako izgubile. Kljub vsem kopijam. In kopijam kopij. Ni bilo učinka.
Pa smo šli lepo od začetka. In ko sem že čisto padla in nezavedno premikala točke po zaslonu, me je definitivno zdramil zapis, da se mi bo računalnik ugasnil čez 10 minut. No, skratka načakala sem se za četrt ure, predno se je postavil nazaj v delujoče stanje. Potem pa je bilo na srečo že konec in me je to obvestilo kar malo zbudilo in spravilo k sebi. Energija se je z vogala prikazala nazaj.
Sedaj pa zlagam dva kvadratna metra papirja skupaj. No, lotila sem se pomanjšanje različice. Zagreto razstavljam in sestavljam. In ugotavljam, da nimam prav nobenega občutka za realno velikost.
Sneg se je stopil. Sonček je posijal. Še vedno sem imela dva sloja žab skupaj z oblekico.
Vendar kljub vsemu sedaj prihaja obdobje oblekčastih oblekic in kril ter samo enega sloja pisanih žabic. Kako dobro!
Debeli zimski plašči bodo zamenjani z lahkotnejšimi in bolj pisanimi in sončna očala bodo skupaj z dežnikom obvezen dodatek za v torbico.
Dokler nas ne "preseneti" naslednja pošiljka snega. Ampak sedaj pa res konec s tem do božiča. Prav!?
Dopoldne sem se čisto flegmatično odpravila do faksa. Nazaj sem se vrnila tudi v tem slogu. To sem opazila pri vožnji z avtomobilom in mojih reakcijah. Prav nikamor se mi ni mudilo. Nič mi ni šlo na živce, sprijaznjena sem bila z vsem.
Vmes na faksu pa sem skoraj dobila živčni zlom. Maya ni zame. Oblikovanje kačjih pastirjev pa še manj. Že malo presenečenje oziroma šok, sem doživela ob prižigu računalnika. Moje datoteke so se nekako izgubile. Kljub vsem kopijam. In kopijam kopij. Ni bilo učinka.
Pa smo šli lepo od začetka. In ko sem že čisto padla in nezavedno premikala točke po zaslonu, me je definitivno zdramil zapis, da se mi bo računalnik ugasnil čez 10 minut. No, skratka načakala sem se za četrt ure, predno se je postavil nazaj v delujoče stanje. Potem pa je bilo na srečo že konec in me je to obvestilo kar malo zbudilo in spravilo k sebi. Energija se je z vogala prikazala nazaj.
Sedaj pa zlagam dva kvadratna metra papirja skupaj. No, lotila sem se pomanjšanje različice. Zagreto razstavljam in sestavljam. In ugotavljam, da nimam prav nobenega občutka za realno velikost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar