Danes sem gledala neverjetno prikupno, prisrčno in luštno risanko. V mali dvorani Kinodvora. Ne vem kakšne besede naj še uporabim, da bi jo opisala, ampak sem bila neizmerno navdušena.
Ernest et Célestine. Bo originalni naslov. Slovenski je zelo podoben, čeprav nekje obstaja še ena različica na knjigah, kjer je Celestina kar Tinka.
Še knjižico sem si ogledala preden se je risanka začela in se mi je zdela neverjetno ganljiva. Kako malo besed je potrebnih, nekaj ilustracij in lahko vseeno nastane zgodba, ki te gane.
Močno sem navdušena in impresionirana, kaj naj še rečem. Že na splošno gojim neizmerno navdušenje nad risankami, risanimi filmi in podobnimi animacijskimi zadevami, ki so narejene nadvse prikupno in očarljivo. Ki te popeljejo v nov svet, so humorne in nosijo neko sporočilo. Vse to je dovolj
Kako je prikazan prehod iz zime do pomladi skozi glasbo in preproste minimalistične packe in črte, to je tudi nekaj vredno. Predvsem ogleda. Mogoče je res ena izmed favoritk med scenami v risanki.
Priporočam ogled. Priporočam tudi knjižico.
Rada bi si ogledala še kakšno delo te francoske avtorice Gabrielle Vincent.
Nekje ob sanjarjenju, sem si za trenutek zamislila, da bi kdaj nastala kakšna tako ganljiva ilustrirana zgodba izpod mojih rok. Saj se nikoli ne ve, kam zanese življenje.
Popolno nasprotje temu pa je bilo današnje stanje na cestah skupaj z vremenskimi razmerami.
Noro?
Skratka moj avto je lahko čoln, bi se lahko reklo. Voda stoji na cestah. Pokrajina je zopet popolnoma bela. Lije kot iz škafa na avtocesti, poleg tega se pojavljajo meglice, tema je in vsak avto, ki te prehiti ti dodatno onemogoči vidljivost. Skratka stanje je bilo precej pestro. Že dolgo se nisem vozila v takem.
Včasih ne rabiš priložnosti, da se prikažeš z majhno pozornostjo. Samo problem je, da ostane v napačnem avtomobilu.
Mislim, da je bila snežna odeja zjutraj popolno presenečenje. Vsaj iz moje strani. Popolnoma šokirana sem bila, ko sem se sprehodila in skozi okno videla, da je vse pobeljeno. Tako, iz nenada.
Z veseljem sem se še malček zadelala z vsemi odejami in dekami in spalnimi vrečami in malček dremala. Dokler naju ura ni počasi pregnala iz postelje in sva se lotila čiščenja zasneženih belih avtomobilov. Še dodatno belih.
Res je, da kosilo tam, kjer prodajajo pohištvo zame ni nič novega. Nekako obožujem Ikeino restavracijo, danes sem šla bolj na konec v bližini in kosilo snedla kar v Rutarju. Kjer se je potem naredil še en obhod. Pa sta bili ubiti dve muhi na en mah. Če ne pa vsaj zasneženi.
Potem pa sem bila v hipu že na drugem koncu Ljubljane, kjer sva si šli z gospodično vzgojiteljico že zgoraj omenjeno risanko. Zanimivo sem ugotovila, da je moja oprava spominjala na nekaj, kar bi lahko nosila učiteljica. Mogoče sem izgledala kot učiteljica. Tako, da sem bila ravno v pravi družbi, na pravem mestu.
Pa še ostale novice. Gorenjski glas me je kontaktrial. Svilanit oziroma komisija organizatorja mi je podarila posebno nagrado za brisačo z motivom hobotnice.
Wow. Torej pestre novice so me čakale, ko sem pričofotala domov.
Ernest et Célestine. Bo originalni naslov. Slovenski je zelo podoben, čeprav nekje obstaja še ena različica na knjigah, kjer je Celestina kar Tinka.
Še knjižico sem si ogledala preden se je risanka začela in se mi je zdela neverjetno ganljiva. Kako malo besed je potrebnih, nekaj ilustracij in lahko vseeno nastane zgodba, ki te gane.
Močno sem navdušena in impresionirana, kaj naj še rečem. Že na splošno gojim neizmerno navdušenje nad risankami, risanimi filmi in podobnimi animacijskimi zadevami, ki so narejene nadvse prikupno in očarljivo. Ki te popeljejo v nov svet, so humorne in nosijo neko sporočilo. Vse to je dovolj
Kako je prikazan prehod iz zime do pomladi skozi glasbo in preproste minimalistične packe in črte, to je tudi nekaj vredno. Predvsem ogleda. Mogoče je res ena izmed favoritk med scenami v risanki.
Priporočam ogled. Priporočam tudi knjižico.
Rada bi si ogledala še kakšno delo te francoske avtorice Gabrielle Vincent.
Nekje ob sanjarjenju, sem si za trenutek zamislila, da bi kdaj nastala kakšna tako ganljiva ilustrirana zgodba izpod mojih rok. Saj se nikoli ne ve, kam zanese življenje.
Popolno nasprotje temu pa je bilo današnje stanje na cestah skupaj z vremenskimi razmerami.
Noro?
Skratka moj avto je lahko čoln, bi se lahko reklo. Voda stoji na cestah. Pokrajina je zopet popolnoma bela. Lije kot iz škafa na avtocesti, poleg tega se pojavljajo meglice, tema je in vsak avto, ki te prehiti ti dodatno onemogoči vidljivost. Skratka stanje je bilo precej pestro. Že dolgo se nisem vozila v takem.
Včasih ne rabiš priložnosti, da se prikažeš z majhno pozornostjo. Samo problem je, da ostane v napačnem avtomobilu.
Mislim, da je bila snežna odeja zjutraj popolno presenečenje. Vsaj iz moje strani. Popolnoma šokirana sem bila, ko sem se sprehodila in skozi okno videla, da je vse pobeljeno. Tako, iz nenada.
Z veseljem sem se še malček zadelala z vsemi odejami in dekami in spalnimi vrečami in malček dremala. Dokler naju ura ni počasi pregnala iz postelje in sva se lotila čiščenja zasneženih belih avtomobilov. Še dodatno belih.
Res je, da kosilo tam, kjer prodajajo pohištvo zame ni nič novega. Nekako obožujem Ikeino restavracijo, danes sem šla bolj na konec v bližini in kosilo snedla kar v Rutarju. Kjer se je potem naredil še en obhod. Pa sta bili ubiti dve muhi na en mah. Če ne pa vsaj zasneženi.
Potem pa sem bila v hipu že na drugem koncu Ljubljane, kjer sva si šli z gospodično vzgojiteljico že zgoraj omenjeno risanko. Zanimivo sem ugotovila, da je moja oprava spominjala na nekaj, kar bi lahko nosila učiteljica. Mogoče sem izgledala kot učiteljica. Tako, da sem bila ravno v pravi družbi, na pravem mestu.
Pa še ostale novice. Gorenjski glas me je kontaktrial. Svilanit oziroma komisija organizatorja mi je podarila posebno nagrado za brisačo z motivom hobotnice.
Wow. Torej pestre novice so me čakale, ko sem pričofotala domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar