No, super pa smo našli razlog za ekstremne temperaturne spremembe. Tukaj vključujem tudi sarkazem, saj ni čisto nič od tega pretirano prijetno. Skratka taljenje ledu na Arktiki nam povzroča ta mraz, sneg ob koncu marca in vročino, ki nas bo verjetno presenetila že skoraj naslednji teden. Ali en teden kasneje morda.
Preden nas bo zadelo globalno segrevanje bomo prešli v ledeno dobo in bodo obstajale le še zimske pnevmatike.
Zjutraj sem bila že kar lepo na uredništvu Gorenjskega glasa in sem pridno razpredala o stvareh, ki so se povezovala s postavljenimi vprašanji. Sedaj še sama ne vem kaj vse sem povedala in napletla, tako da bom videla v petkovi izdaji Kranjskega glasa. Skupaj s sliko. Pazi to.
Me prav zanima kaj je nastalo.
Potem sem imela še toliko preveč časa, da sem mami pomagala kidati sneg izpred garaže in imela še toliko preveč časa, da ga je zmanjkalo in sem lepo videla kako je vlak odpeljal ravno, ko sem se pripeljala v križišče. Zavila sem samo na levi pas v križišču in se namenila proti Ljubljani. Kar z avtom sem jo mahnila tja.
Prav prijala mi je vožnja in nekako dobro dela. Mislim, da sem kar uživala, ko sem se vozila med vso zasneženo pokrajino in je avto lovil vse snežinkice, ki so prišle naproti.
Še parkirišče mi je uspelo najti. Iz prve. Pri faksu. Res pa je, da sem bila že tri četrt ure pred začetkom tam. Ampak zamujeno nadoknadim in zamenjam s parkiriščem.
Skratka ob oblici časa pride trenutek, ko ga zmanjka in posledično ga je potem spet preveč. Kje je logika? Pa samo za tisto minuto ali dve se je šlo. Pa sem potem imela na razpolago dodatnih petinštirideset. Kako zmedeno je narejen ta sistem.
Dan pa sem končala z bowlingom, do katerega je prišlo čisto naključno. Na pol v šali, ampak sva potem z materjo res eno uro igrali. Ravno in točno pet iger sva spravili skozi. V niti eni nisem slavila, vendar sem se enkrat nevarno približala. Potem pa sem v zadnji zbirala obkrožene številke.
Mislim, da me sedaj malenkost boli roka. Malenkost.
Preden nas bo zadelo globalno segrevanje bomo prešli v ledeno dobo in bodo obstajale le še zimske pnevmatike.
Zjutraj sem bila že kar lepo na uredništvu Gorenjskega glasa in sem pridno razpredala o stvareh, ki so se povezovala s postavljenimi vprašanji. Sedaj še sama ne vem kaj vse sem povedala in napletla, tako da bom videla v petkovi izdaji Kranjskega glasa. Skupaj s sliko. Pazi to.
Me prav zanima kaj je nastalo.
Potem sem imela še toliko preveč časa, da sem mami pomagala kidati sneg izpred garaže in imela še toliko preveč časa, da ga je zmanjkalo in sem lepo videla kako je vlak odpeljal ravno, ko sem se pripeljala v križišče. Zavila sem samo na levi pas v križišču in se namenila proti Ljubljani. Kar z avtom sem jo mahnila tja.
Prav prijala mi je vožnja in nekako dobro dela. Mislim, da sem kar uživala, ko sem se vozila med vso zasneženo pokrajino in je avto lovil vse snežinkice, ki so prišle naproti.
Še parkirišče mi je uspelo najti. Iz prve. Pri faksu. Res pa je, da sem bila že tri četrt ure pred začetkom tam. Ampak zamujeno nadoknadim in zamenjam s parkiriščem.
Skratka ob oblici časa pride trenutek, ko ga zmanjka in posledično ga je potem spet preveč. Kje je logika? Pa samo za tisto minuto ali dve se je šlo. Pa sem potem imela na razpolago dodatnih petinštirideset. Kako zmedeno je narejen ta sistem.
Dan pa sem končala z bowlingom, do katerega je prišlo čisto naključno. Na pol v šali, ampak sva potem z materjo res eno uro igrali. Ravno in točno pet iger sva spravili skozi. V niti eni nisem slavila, vendar sem se enkrat nevarno približala. Potem pa sem v zadnji zbirala obkrožene številke.
Mislim, da me sedaj malenkost boli roka. Malenkost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar