Kako hitro se najdejo dnevi, ko en večer spustiš pisanje, ker samo padeš v posteljo. Potem se tu pojavi še drugi, tretji in kaj kmalu si kopičim kup misli v glavi.
Dobro, da jih lahko potem spustim na prosto in ujamem med natipkane besede. Pa je takoj lažje.
Odkar sem nazadnje odprla prazen list in nanj napisala, se je zgodilo veliko, ampak bolj malo.
Vem, da jo je enkrat sredi noči skupil naš pes in dobil eno na gobec. Dobesedno. Mislim, da me je samo čukasto pogledal, jaz pa sem mu hitela razlagati, da mi je žal, ampak si je sam kriv, ker ne spi na prostoru. Ga je izočilo. Definitivno. Sploh, ko si ne prižgem luči. Morda bo naslednjič mene, ko se bom s celega spotaknila čezenj.
Potem sem en drug dan pojedla pol kup Jaffa piškotov in za nameček dobila še čokolado, katere zlate črke se bleščijo name zgoraj na polici.
Prikazal se je na vratih in mi dal čokolado. Kot, da bi vedel, da sem si nekje v dnevu zaželela iz predala njegovega avtomobila. Verjetno je še vedno tam. Pa sem mu to zelo dobro sporočila, ko se je zvečer skupaj z njo dostavil kar do mene.
Oh. Sedaj se na vsa usta "butasto" zasanjano nasmiham.
Med drugim je prišel tudi paket iz Anglije, da bom lahko sedaj po mili volji tiskala fotografije. In napolnila in naredila nadaljevanje družinskih albumov. To je vedno fino imeti.
Pa še enega svojega.
Slišala sem, da obstaja velika verjetnost, da bodo drugo leto vsi pobegnili kam.
Med vsem tem, pa sem pisala in tipkala čisto drugi jezik. Takšnega, ki stoji za vsemi spletnimi stranmi. Na polno sem padla notri in mislim, da me čisto vsak malce čudno pogleda. Kot, da nisem pri sebi.
Vendar je pred menoj kar še nekaj pretipkanih in natipkanih strani predno bo vse skupaj končano.
Definitivno. In potem, ko bo, si bom lahko vzela kakšen teden počitka in odletela nekam na toplo.
V zadnjih dneh me veter odnaša.
Tudi danes me bo spanec premagal. Zdi se mi, da zadnje dni prav zavzeto nekaj delam cel čas. In me vse skupaj malce izčrpava. V sredo se spomnim, da sem se samo zvalila iz avtomobila in se komaj spravila domov in samo padla na posteljo poleg matere, katera je brala knjigo.
Pa še danes sem imela kar pestro jutro. Spet je bil izreden dogodek na tirih in sem se kar pošteno načakala vsega skupaj, na faks pa zamudila samo akademskih petnajst. Torej potem sploh nisem. Kljub vsemu.
Skratka vse pa je bilo toliko bolj pestro, da sem se ob prihodu nazaj samo tepla po glavi, kako sem lahko tako neumna. Zopet se mi je zgodilo, da sem zaklenila ključe v avto. Očitno ne smem biti preveč zmedena in me nič ne sme zmotiti, kajti tako se z lahkoto zgodi, da pustim ključe kar v avtu. Joj.
Zmedlo pa me je, ker je cela gruča ljudi čakala na precej izpraznjenem parkirišču in nekaj čakala.
Nadomestni avtobus pravzaprav. Ker se je kabel padel na vlak in je ta zagorel, kolikor sem slišala. In potem smo se do prve postaje peljali z avtobusom in tam počakali, da je pripeljal še en in potem je nabito poln vlak odpeljal v Ljubljano.
Pestro jutro. Zmeden dan.
Dobro, da jih lahko potem spustim na prosto in ujamem med natipkane besede. Pa je takoj lažje.
Odkar sem nazadnje odprla prazen list in nanj napisala, se je zgodilo veliko, ampak bolj malo.
Vem, da jo je enkrat sredi noči skupil naš pes in dobil eno na gobec. Dobesedno. Mislim, da me je samo čukasto pogledal, jaz pa sem mu hitela razlagati, da mi je žal, ampak si je sam kriv, ker ne spi na prostoru. Ga je izočilo. Definitivno. Sploh, ko si ne prižgem luči. Morda bo naslednjič mene, ko se bom s celega spotaknila čezenj.
Potem sem en drug dan pojedla pol kup Jaffa piškotov in za nameček dobila še čokolado, katere zlate črke se bleščijo name zgoraj na polici.
Prikazal se je na vratih in mi dal čokolado. Kot, da bi vedel, da sem si nekje v dnevu zaželela iz predala njegovega avtomobila. Verjetno je še vedno tam. Pa sem mu to zelo dobro sporočila, ko se je zvečer skupaj z njo dostavil kar do mene.
Oh. Sedaj se na vsa usta "butasto" zasanjano nasmiham.
Med drugim je prišel tudi paket iz Anglije, da bom lahko sedaj po mili volji tiskala fotografije. In napolnila in naredila nadaljevanje družinskih albumov. To je vedno fino imeti.
Pa še enega svojega.
Slišala sem, da obstaja velika verjetnost, da bodo drugo leto vsi pobegnili kam.
Med vsem tem, pa sem pisala in tipkala čisto drugi jezik. Takšnega, ki stoji za vsemi spletnimi stranmi. Na polno sem padla notri in mislim, da me čisto vsak malce čudno pogleda. Kot, da nisem pri sebi.
Vendar je pred menoj kar še nekaj pretipkanih in natipkanih strani predno bo vse skupaj končano.
Definitivno. In potem, ko bo, si bom lahko vzela kakšen teden počitka in odletela nekam na toplo.
V zadnjih dneh me veter odnaša.
Tudi danes me bo spanec premagal. Zdi se mi, da zadnje dni prav zavzeto nekaj delam cel čas. In me vse skupaj malce izčrpava. V sredo se spomnim, da sem se samo zvalila iz avtomobila in se komaj spravila domov in samo padla na posteljo poleg matere, katera je brala knjigo.
Pa še danes sem imela kar pestro jutro. Spet je bil izreden dogodek na tirih in sem se kar pošteno načakala vsega skupaj, na faks pa zamudila samo akademskih petnajst. Torej potem sploh nisem. Kljub vsemu.
Skratka vse pa je bilo toliko bolj pestro, da sem se ob prihodu nazaj samo tepla po glavi, kako sem lahko tako neumna. Zopet se mi je zgodilo, da sem zaklenila ključe v avto. Očitno ne smem biti preveč zmedena in me nič ne sme zmotiti, kajti tako se z lahkoto zgodi, da pustim ključe kar v avtu. Joj.
Zmedlo pa me je, ker je cela gruča ljudi čakala na precej izpraznjenem parkirišču in nekaj čakala.
Nadomestni avtobus pravzaprav. Ker se je kabel padel na vlak in je ta zagorel, kolikor sem slišala. In potem smo se do prve postaje peljali z avtobusom in tam počakali, da je pripeljal še en in potem je nabito poln vlak odpeljal v Ljubljano.
Pestro jutro. Zmeden dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar