Megla.
Napišem to, potem pa strmim kako ta črtica utripa.
Megla. V Ljubljani.
Saj je tipično ljubljansko, ampak povsod drugje pa se polja spojijo z nebom in nastane ena velika praznina. Belina.
Kot bi se znašli v sanjah, ali največji nočni mori. Malo nadrealistično je. Čisti surrealizem.
Marec je! Končno!
Sedaj je mojo sovico zamenjala ovca, ki bo kraljevala cel mesec na moji steni. Ja, ovca.
Mislim, da je pomlad že za vogalom, samo še vprašanje časa bo kdaj se sneg stopi in ven poženejo zvončki. Naslednji teden je že dan žena.
Sonce.
Ko, smo celo dopodne "zbijali šale" na račun megle v Ljubljani, se je okrog opoldneva pokazalo sonce. Ja, sonce!
Čisto noro. Tako noro, da sem komaj prišla do postaje, saj se moje oči nikakor niso mogle prilagoditi takšni količini svetlobe.
Sonce je bilo močno. Svetloba se je odbijala od snega in vse vode, ki se je nabirala na tleh, ko se je sneg topil. Verjetno je bil moj izraz na obrazu precej, kremžast.
Doma na hitro vržemo skupaj kosilo, ki se izkaže za precejšen zalogaj. V smislu koliko stvari sem se odločila narediti. Zavrem vodo in naredim vodno paro za kuhat zelenjavo. Nalupim krompir in ga dam peči. Olupim korenje in ga dam kuhati. Narežem in posolim meso. To leti na štedilnik, da se popeče. Potem imam tu še jajčevec narezan na kolobarje. V parno kopel vržem še brokoli. Potem se odločim, da bo še predolgo trajalo, da se bo krompirček zapekel in malce zimproviziram. Za zaključek pa je manjkala še smetanova omaka.
Skratka, verjetno sem se kar precej hitro sukala po kuhinji.
Ugotovila sem, da je brokoli takšno drevesce z drevesci in vejicami. Taka mini stvar. Ker nikakor nisem vedela kako se ga lotiti. Jaz in zelenjava, sicer nisva v najboljših odnosih. Nekako ne.
Prvič. Ne maram jo jesti. Drugič. Ne maram jo kuhati, peči, rezati ali se ukvarjati z njo.
Čeprav nekako sklepam premirje na obeh področjih, saj se moram vedno več ukvarjati z njo. Sploh, ko je na vrtu samo zelenjava in moram improvizirati z vsemi vrstami priprave bučk.
Še vedno pa ne znam skuhati korenja. Ups.
Marec je. Sedaj bo lepše. Sedaj bo bolj luštno in toplo.
Potem bo prišel čas za balerinke, rožaste žabice in raznorazne oblekčaste oblekice. S pikčastimi jopicami. Skupaj s srčkom na očalih in cvetočo pokrajino za ozadje.
Se že veselim. Sedaj bo vse super!
Marec je.
Napišem to, potem pa strmim kako ta črtica utripa.
Megla. V Ljubljani.
Saj je tipično ljubljansko, ampak povsod drugje pa se polja spojijo z nebom in nastane ena velika praznina. Belina.
Kot bi se znašli v sanjah, ali največji nočni mori. Malo nadrealistično je. Čisti surrealizem.
Marec je! Končno!
Sedaj je mojo sovico zamenjala ovca, ki bo kraljevala cel mesec na moji steni. Ja, ovca.
Mislim, da je pomlad že za vogalom, samo še vprašanje časa bo kdaj se sneg stopi in ven poženejo zvončki. Naslednji teden je že dan žena.
Sonce.
Ko, smo celo dopodne "zbijali šale" na račun megle v Ljubljani, se je okrog opoldneva pokazalo sonce. Ja, sonce!
Čisto noro. Tako noro, da sem komaj prišla do postaje, saj se moje oči nikakor niso mogle prilagoditi takšni količini svetlobe.
Sonce je bilo močno. Svetloba se je odbijala od snega in vse vode, ki se je nabirala na tleh, ko se je sneg topil. Verjetno je bil moj izraz na obrazu precej, kremžast.
Doma na hitro vržemo skupaj kosilo, ki se izkaže za precejšen zalogaj. V smislu koliko stvari sem se odločila narediti. Zavrem vodo in naredim vodno paro za kuhat zelenjavo. Nalupim krompir in ga dam peči. Olupim korenje in ga dam kuhati. Narežem in posolim meso. To leti na štedilnik, da se popeče. Potem imam tu še jajčevec narezan na kolobarje. V parno kopel vržem še brokoli. Potem se odločim, da bo še predolgo trajalo, da se bo krompirček zapekel in malce zimproviziram. Za zaključek pa je manjkala še smetanova omaka.
Skratka, verjetno sem se kar precej hitro sukala po kuhinji.
Ugotovila sem, da je brokoli takšno drevesce z drevesci in vejicami. Taka mini stvar. Ker nikakor nisem vedela kako se ga lotiti. Jaz in zelenjava, sicer nisva v najboljših odnosih. Nekako ne.
Prvič. Ne maram jo jesti. Drugič. Ne maram jo kuhati, peči, rezati ali se ukvarjati z njo.
Čeprav nekako sklepam premirje na obeh področjih, saj se moram vedno več ukvarjati z njo. Sploh, ko je na vrtu samo zelenjava in moram improvizirati z vsemi vrstami priprave bučk.
Še vedno pa ne znam skuhati korenja. Ups.
Marec je. Sedaj bo lepše. Sedaj bo bolj luštno in toplo.
Potem bo prišel čas za balerinke, rožaste žabice in raznorazne oblekčaste oblekice. S pikčastimi jopicami. Skupaj s srčkom na očalih in cvetočo pokrajino za ozadje.
Se že veselim. Sedaj bo vse super!
Marec je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar