Zjutraj si nikoli ne naredi načrtov! Pika.
Ker zvečer potegneš črto in ugotoviš, da si naredil komaj kaj.
Šment.
Torej. Zjutraj ne bomo delali načrtov, bomo samo začeli dan. Počasi.
Zdi se mi, da se mi zadnji teden ali pa še kaj - ali nekaj cel čas sanja, vse prej kot prijetnega, ali pa se zavestno obračam celo noč in jutro. Potem pa zjutraj presenečeno ugotoviš, da je ura šele nekaj do osmih.
Če nisem dobila kakšnega drugega navdiha, je bil ta za peko definitivno prisoten. Včeraj sem med brskanjem po Pinterestu našla sliko "Blackberry Chocolate Cake" torej "čokoladna torta z robidami". Potem sem se šla pretvori ameriški čuden sistem v nekaj bolj gramskega in razumljivega. Malce približno. Malce na uč. Potem sem se šla. Količinsko zmanjšaj sestavine tako, da lahko uporabiš 2 jajca ne treh. Skratka pestro. Iz nekega napisanega recepta je nastala moja mala mojstrovina. Malo po domače, malo po svoje. Potem pa malo na približno napisan, najnovejši recept.
Če me kam prostovoljno ali nezavedno odnese v trgovinah, bo to definitivno oddelek s stvarmi za peko. Ali sestavine ali pekači. In potem si v glavi naredim seznam, kaj vse bi imela, ko bom bila velika.
Ko bi prišel k meni na obisk, bi te pogostila z jedmi, za darilo ob izhodu pa bi dobil tekaško majico. Ha! Drugače bomo polomili vse tehtnice.
Zdi se mi, da sedaj lahko brez problema trdim, da je moje najljubše sadje - množinska stvar. Gozdne sadeže bom dala na seznam najljubšega sadja. Tako. Storjeno.
Drugi del kreativnega ustvarjanja je bil porazdeljen na skiciranje in pripravo stvari za jutri. Poštno znamko oblikujemo. Tako za štos in tako za res. No, verjetno se bo kakšen našel, ki jo bo tako za res.
Ampak do takrat nas čakajo še štiri srečanja. Tako rečeno. Tako bo storjeno.
V beležnico si pridno zapisujem ideje, ki ne vem kdaj bodo prišle prav. Trenutno še vedno žalujem za v spanju umrlim skenarjem, ki ga vsake toliko optimistično poskušam oživeti. Počutim se, kot da se ne morem ničesar lotiti, ker potem tista stopnja med risanjem na roko in prenašanjem na računalnik preprosto manjka. Dve nadstropji pa je včasih že prehuda telovadba in še očeta malce motim.
Takšne stvari nas tarejo v vsakodnevnem življenju. Ampak z roza nohti na rokah je vse bolj zabavno.
Ker zvečer potegneš črto in ugotoviš, da si naredil komaj kaj.
Šment.
Torej. Zjutraj ne bomo delali načrtov, bomo samo začeli dan. Počasi.
Zdi se mi, da se mi zadnji teden ali pa še kaj - ali nekaj cel čas sanja, vse prej kot prijetnega, ali pa se zavestno obračam celo noč in jutro. Potem pa zjutraj presenečeno ugotoviš, da je ura šele nekaj do osmih.
Če nisem dobila kakšnega drugega navdiha, je bil ta za peko definitivno prisoten. Včeraj sem med brskanjem po Pinterestu našla sliko "Blackberry Chocolate Cake" torej "čokoladna torta z robidami". Potem sem se šla pretvori ameriški čuden sistem v nekaj bolj gramskega in razumljivega. Malce približno. Malce na uč. Potem sem se šla. Količinsko zmanjšaj sestavine tako, da lahko uporabiš 2 jajca ne treh. Skratka pestro. Iz nekega napisanega recepta je nastala moja mala mojstrovina. Malo po domače, malo po svoje. Potem pa malo na približno napisan, najnovejši recept.
Če me kam prostovoljno ali nezavedno odnese v trgovinah, bo to definitivno oddelek s stvarmi za peko. Ali sestavine ali pekači. In potem si v glavi naredim seznam, kaj vse bi imela, ko bom bila velika.
Ko bi prišel k meni na obisk, bi te pogostila z jedmi, za darilo ob izhodu pa bi dobil tekaško majico. Ha! Drugače bomo polomili vse tehtnice.
Zdi se mi, da sedaj lahko brez problema trdim, da je moje najljubše sadje - množinska stvar. Gozdne sadeže bom dala na seznam najljubšega sadja. Tako. Storjeno.
Drugi del kreativnega ustvarjanja je bil porazdeljen na skiciranje in pripravo stvari za jutri. Poštno znamko oblikujemo. Tako za štos in tako za res. No, verjetno se bo kakšen našel, ki jo bo tako za res.
Ampak do takrat nas čakajo še štiri srečanja. Tako rečeno. Tako bo storjeno.
V beležnico si pridno zapisujem ideje, ki ne vem kdaj bodo prišle prav. Trenutno še vedno žalujem za v spanju umrlim skenarjem, ki ga vsake toliko optimistično poskušam oživeti. Počutim se, kot da se ne morem ničesar lotiti, ker potem tista stopnja med risanjem na roko in prenašanjem na računalnik preprosto manjka. Dve nadstropji pa je včasih že prehuda telovadba in še očeta malce motim.
Takšne stvari nas tarejo v vsakodnevnem življenju. Ampak z roza nohti na rokah je vse bolj zabavno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar