Spet sem izgubila konsistentnost pisanja. To je tisto, ko začnem pisati pa zmanjka besed pa si rečem, saj bom pozneje. Potem pa ugotovim, da je blokada prevelika in da se mi ne da ukvarjati z njo in obupam. Pa gre mimo en dan, dva. In sama sebe ob živce spravim, ker se ne spravim pisati. Ker mi je že tako v kri prišlo, da moram početi vsakodnevno. In še vedno bolj zase kot zaradi drugih.
Čeprav še vedno ne znam dati odgovora, zakaj je potem javen. Lahko bi ga skrila pred vsemi in bi še vedno obstajal. Morda imam potrebo, da je javen. Da vsi vidijo. Da malo sebe dam v svet.
Verjetno bi se moral kdo s področja psihologije s tem ukvarjati. Zakaj?
Jaz še vedno nimam odgovora. Pravzaprav.
Ampak včasih je fino slišati kakšen pozitiven komentar, pripombo. Na moj slog in vse moje slovnične napake. Ampak to je del mene. Vsaka manjkajoča vejica, odvečna črka, zamenjane besede in tako naprej. Če bi se s tem toliko bolj obremenjevala, ne bi pustila da beseda steče. Ker vsaj tukaj imam to. Da mi noben ne podčrta celotne vrstice, noben mi ne napiše velikega vprašaja čez stran in mi ne prisoli enice v redovalnico. Lahko samo bere do konca. Ali pač ne.
Po petih gledanjih je uspelo. Sedaj je Django Unchained pogledan.
Skratka, kar bi mu lahko štela v velik minus je to, da je grozno dolg. Ne vem zakaj imajo takšno veselje delati predolge filme. Ura in pol je bila čisto primerna. Ker so šli še kinematografi v razdeljeni cenik, za dolžino filma. Res.
Ampak sam film je zabaven. Jaz sem se precej smejala in zabavala. Scene s streljanjem so že tako pretirane in bizarne, da so zabavne. Estetsko prav zanimive. Čeprav se mi zdi, da estetsko tukaj ni prava beseda. Nekaj drugega iščem. V drugih trenutkih pa je kruto srhljivo grozen. Tako, da še tebe vse boli, ko gledaš trpljenje in bolečine in tako.
V razmaku petih gledanj pride prav. V enem kosu pa bi bil občutno predolg. Je pa kulj.
Lahko rečem, da sem se v soboto zvečer zabavala. Bil je "babji večer". Ni čudno, da so obilne padavine napovedane za cel teden.
Ročna. Zarošena stekla. Smeh. Zanimive debate. Čeprav smo prišle do takšnih, ki so bile že pretirano preveč grozno resne. Da ni bilo za nikamor.
Naplesale se na plesišču. Z postankom za hranjenje na poti domov.
Nedeljo spuščam. Malo pasivna je bila.
Se z veseljem rajši obrnem na včerajšnji ponedeljek. Precej zanimiv ponedeljek. Pestro.
In čokoladni puding s piškotom in malinami.
Čeprav še vedno ne znam dati odgovora, zakaj je potem javen. Lahko bi ga skrila pred vsemi in bi še vedno obstajal. Morda imam potrebo, da je javen. Da vsi vidijo. Da malo sebe dam v svet.
Verjetno bi se moral kdo s področja psihologije s tem ukvarjati. Zakaj?
Jaz še vedno nimam odgovora. Pravzaprav.
Po petih gledanjih je uspelo. Sedaj je Django Unchained pogledan.
Skratka, kar bi mu lahko štela v velik minus je to, da je grozno dolg. Ne vem zakaj imajo takšno veselje delati predolge filme. Ura in pol je bila čisto primerna. Ker so šli še kinematografi v razdeljeni cenik, za dolžino filma. Res.
Ampak sam film je zabaven. Jaz sem se precej smejala in zabavala. Scene s streljanjem so že tako pretirane in bizarne, da so zabavne. Estetsko prav zanimive. Čeprav se mi zdi, da estetsko tukaj ni prava beseda. Nekaj drugega iščem. V drugih trenutkih pa je kruto srhljivo grozen. Tako, da še tebe vse boli, ko gledaš trpljenje in bolečine in tako.
V razmaku petih gledanj pride prav. V enem kosu pa bi bil občutno predolg. Je pa kulj.
Ročna. Zarošena stekla. Smeh. Zanimive debate. Čeprav smo prišle do takšnih, ki so bile že pretirano preveč grozno resne. Da ni bilo za nikamor.
Naplesale se na plesišču. Z postankom za hranjenje na poti domov.
Nedeljo spuščam. Malo pasivna je bila.
Se z veseljem rajši obrnem na včerajšnji ponedeljek. Precej zanimiv ponedeljek. Pestro.
In čokoladni puding s piškotom in malinami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar