Na pošti oddan paket. Sedaj sem si oddahnila in sem zmagala. Mogoče pa vseeno lahko nekaj spravim skupaj, če se potrudim. In zdi se mi, da sem zadovoljna s svojim delom. Moje dramsko delo.
Pustovali smo v Kranju. Čeprav sva se odpravili na povorko, nisva dočakali niti začetka. Ozirali sva se za maškaram in le mestnim radovednežem, ki so bili v civilu. Nekatere maske so izgledale prav posrečene, za druge pa nisi vedel kaj kdo predstavlja.
Čeprav za seboj sem slišala kakšen vzklik. Rdeča kapica!
Mini gasilca in mini zajčka sva srečali na skoraj istem mestu v določenem časovnem razmaku. Kar je zanimivo dejstvo. In prav tistega zajca, ki sem ga videla na slikah v albumu, ko sem bila majhna. Sedaj je dobil podobo v novi generaciji.
Kasneje sva z materjo še enkrat pogledali oba albuma in se nasmejali, kako smo bili posrečeni in smešni na kakšnih fotografijah. Ampak čudežno pa so izginile fotografije, ki se nahajajo v majhnih albumih.
V zemljo so se vdrle.
Rdeča kapica je šla k babici. Na krofe.
Sodobnejša. Z torbico namesto košarice. In takšna, ki odide na dobrote, jih ne prinese. Joj, grozna rdeča kapica.
Ampak hitro sem snedla krof, dva. Ker sveži domači krofi za pusta, to so nebesa. To je življenje.
Šele sedaj smo otvorili sezono igranja remija. In to precej optimistično. Dve zmagi in pozitiven predznak. Dosežek in pol.
Potem pa sem ležala v postelji in reševala uganke.
Včasih je dovolj samo bližina, malo ugank in malo smeha. Samo toliko, da skupaj preživiš trenutek in ne rabiš nič več. Mogoče samo še zdravje.
Pustovali smo v Kranju. Čeprav sva se odpravili na povorko, nisva dočakali niti začetka. Ozirali sva se za maškaram in le mestnim radovednežem, ki so bili v civilu. Nekatere maske so izgledale prav posrečene, za druge pa nisi vedel kaj kdo predstavlja.
Čeprav za seboj sem slišala kakšen vzklik. Rdeča kapica!
Mini gasilca in mini zajčka sva srečali na skoraj istem mestu v določenem časovnem razmaku. Kar je zanimivo dejstvo. In prav tistega zajca, ki sem ga videla na slikah v albumu, ko sem bila majhna. Sedaj je dobil podobo v novi generaciji.
Kasneje sva z materjo še enkrat pogledali oba albuma in se nasmejali, kako smo bili posrečeni in smešni na kakšnih fotografijah. Ampak čudežno pa so izginile fotografije, ki se nahajajo v majhnih albumih.
V zemljo so se vdrle.
Rdeča kapica je šla k babici. Na krofe.
Sodobnejša. Z torbico namesto košarice. In takšna, ki odide na dobrote, jih ne prinese. Joj, grozna rdeča kapica.
Ampak hitro sem snedla krof, dva. Ker sveži domači krofi za pusta, to so nebesa. To je življenje.
Šele sedaj smo otvorili sezono igranja remija. In to precej optimistično. Dve zmagi in pozitiven predznak. Dosežek in pol.
Potem pa sem ležala v postelji in reševala uganke.
Včasih je dovolj samo bližina, malo ugank in malo smeha. Samo toliko, da skupaj preživiš trenutek in ne rabiš nič več. Mogoče samo še zdravje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar