Tradicionalno pustovanje na Viru.
Kdaj pravzaprav nekaj postane tradicija?
Do dvanajstih sem vztrajala v pižami. Potem sem se po hitrem postopku spravila v maškaro. Danes sem bila rdeča kapica. V princeskasti verziji. Z biseri v laseh. S srajčko s pikcami. In dolgo obleko, ki je čisto fensi šmensi.
Bila sem mala kraljična v rdečem ogrinjalu. Vsaj počutila, nosila sem se tako. No, saj ne vem. Vem samo, da mi je manjkal moj lovec. Volk. Princ z belim avtomobilom. Sem morala kar svojega belega lepotca zapeljati do Domžal in ga vmes še malce napojiti. Samo tisto malenkosti, da ni omagal na poti tja. Ali nazaj.
Skratka. Bili smo še ekspresni umetniki packanja po obrazu. Ja. Poskušala sem narisati tako, da bi zgledalo bučasto, uspelo pa je nekaj. Kdo bi vedel. Drugo smo poskušali narediti vampirja. Z belo premazano in podočnjaki. Potem se je dopolnila rdeča šminka in krvavi madež iz ustnic. Pa še obrvi. Prav posrečeni smo bili, ko je vsak nekaj dodal in na koncu je izgledalo precej obetavno.
Ena bučast zeleni Jurij. Ena rdeča kapica. En vampir. Ena dežna vila. Dva Indijanca. En civilist. In dva Mehikanca. Takšen je bil izkupiček.
Nagledali smo se maškar, ki so se vozile mimo nas. Kaj zanimivega. Kaj spregledanega.
Smo se nasmejali. Smo se poslikali. Prepeljali iz enega na drug konec v paparaci zasledovanju. In se posladkali.
Skratka, ko smo šli skozi vse fotografije, se je začel Umazani ples 2. In še tortilija.
Kmalu sem bila doma. Se preoblekla in zopet obrnila ključ v avtu.
Danes sem imela veliko več sreče z iskanjem parkirišča v Kranju. Verjetno, ker sem bila kljub vsemu malce zgodnja. Vrstilo se je potopisno predavanje na temo Skandinavije z naslovom 8200 kilometrov po Skandinaviji. Poleg tega pa sem pred tem imela priložnost poklepetati s sošolko iz osnovne šole, ki se je potepala po teh krajih. Malo na hitro, ob čaju, ki je bil prav dober. Potem pa se je njuno predvideno enourno predavanje razvleklo na tri ure. Minile pa so precej hitro. Ker je bilo zanimivo poslušati.
Kdaj pravzaprav nekaj postane tradicija?
Bila sem mala kraljična v rdečem ogrinjalu. Vsaj počutila, nosila sem se tako. No, saj ne vem. Vem samo, da mi je manjkal moj lovec. Volk. Princ z belim avtomobilom. Sem morala kar svojega belega lepotca zapeljati do Domžal in ga vmes še malce napojiti. Samo tisto malenkosti, da ni omagal na poti tja. Ali nazaj.
Skratka. Bili smo še ekspresni umetniki packanja po obrazu. Ja. Poskušala sem narisati tako, da bi zgledalo bučasto, uspelo pa je nekaj. Kdo bi vedel. Drugo smo poskušali narediti vampirja. Z belo premazano in podočnjaki. Potem se je dopolnila rdeča šminka in krvavi madež iz ustnic. Pa še obrvi. Prav posrečeni smo bili, ko je vsak nekaj dodal in na koncu je izgledalo precej obetavno.
Ena bučast zeleni Jurij. Ena rdeča kapica. En vampir. Ena dežna vila. Dva Indijanca. En civilist. In dva Mehikanca. Takšen je bil izkupiček.
Smo se nasmejali. Smo se poslikali. Prepeljali iz enega na drug konec v paparaci zasledovanju. In se posladkali.
Skratka, ko smo šli skozi vse fotografije, se je začel Umazani ples 2. In še tortilija.
Kmalu sem bila doma. Se preoblekla in zopet obrnila ključ v avtu.
Danes sem imela veliko več sreče z iskanjem parkirišča v Kranju. Verjetno, ker sem bila kljub vsemu malce zgodnja. Vrstilo se je potopisno predavanje na temo Skandinavije z naslovom 8200 kilometrov po Skandinaviji. Poleg tega pa sem pred tem imela priložnost poklepetati s sošolko iz osnovne šole, ki se je potepala po teh krajih. Malo na hitro, ob čaju, ki je bil prav dober. Potem pa se je njuno predvideno enourno predavanje razvleklo na tri ure. Minile pa so precej hitro. Ker je bilo zanimivo poslušati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar