Kako hitro lahko nekomu polepšaš večer. No, pravzaprav ne komurkoli.
Na plan privlečem in skupaj sestavim mojo instant mizo. Tisto, ki se pojavi vsakič, ko začnem kaj slikati, ker je moja enostavno premajhna ali kakorkoli. Prinesem polovico četrtine lazanje, ki je ostala od kosila. Narezana kar po diagonali. Torej vsakemu osminko prvotne lazanje in še dve svečki za vzdušje. Voila, tako.
Po tistem prinesem še kos marmornega kolača z malinami in jagode za povrh. Za sladico.
Posladek.
Važno, da je vedno četrtek, ko moram v trgovino. To je takšno, prekletstvo.
Ampak sem taktično počakala tam nekje, da je bila ura vsaj približno že popoldne, kajti računam na to, da vse mame takrat kuhajo kosilo in jih ni trgovini. Seveda vrst ni bilo, ampak še vedno se je našla kakšna starejša gospa v nabavi. Ali gospod. Gospa s polno košaro se je znašla pred menoj, ampak sem se sprijaznila s tem ravno v trenutku, ko je videla da imam jaz v svoji zgolj dva izdelka in me z veseljem spustila naprej. Tako vsaj nisem preklela četrtka in nakupovanja in vsega skupaj. Z nasmehom sem odšla iz trgovine.
Peklo se mi je, vsaj nekaj sladkega. Želela sem si čokoladno pito, ampak nisem imela kakšne posebne želje s ponovnim obiskom trgovine, tako da sem z improvizirala z receptom, ki sem ga zasledila kakšen dan nazaj in s tistim kar sem imela doma.
Marmorni kolač z nutello. In malinami.
Odkrila sem, da imajo v Leclercu francosko Nutello.
Torej Lidl in Muller imata nemško. Majhne znajo biti italijanske. Velike po večini poljske. Leclerc pa ima francosko.
Razlikujejo se! Vsaj po tem ali so bolj sladke ali bolj, kako bi rekla, lešnikaste.
Moja knjižica z recepti je še vedno polna predvsem receptov s slaščicami. In z nekaj precej listki s količino sestavin. Enkrat se moram lotiti še kakšnih "glavnih jedi". Ampak zdi se mi, da se načrtno odločam, katera kosila bi uvrstila in potem nič ni iz tega.
Sem si pa sestavila seznam stvar, ki je jih je vedno dobro imeti pri roki, ker lahko ustvariš vsaj nekaj hitrih jedi. Za takrat, ko se ti res ne da v trgovino.
Na plan privlečem in skupaj sestavim mojo instant mizo. Tisto, ki se pojavi vsakič, ko začnem kaj slikati, ker je moja enostavno premajhna ali kakorkoli. Prinesem polovico četrtine lazanje, ki je ostala od kosila. Narezana kar po diagonali. Torej vsakemu osminko prvotne lazanje in še dve svečki za vzdušje. Voila, tako.
Po tistem prinesem še kos marmornega kolača z malinami in jagode za povrh. Za sladico.
Posladek.
Važno, da je vedno četrtek, ko moram v trgovino. To je takšno, prekletstvo.
Ampak sem taktično počakala tam nekje, da je bila ura vsaj približno že popoldne, kajti računam na to, da vse mame takrat kuhajo kosilo in jih ni trgovini. Seveda vrst ni bilo, ampak še vedno se je našla kakšna starejša gospa v nabavi. Ali gospod. Gospa s polno košaro se je znašla pred menoj, ampak sem se sprijaznila s tem ravno v trenutku, ko je videla da imam jaz v svoji zgolj dva izdelka in me z veseljem spustila naprej. Tako vsaj nisem preklela četrtka in nakupovanja in vsega skupaj. Z nasmehom sem odšla iz trgovine.
Peklo se mi je, vsaj nekaj sladkega. Želela sem si čokoladno pito, ampak nisem imela kakšne posebne želje s ponovnim obiskom trgovine, tako da sem z improvizirala z receptom, ki sem ga zasledila kakšen dan nazaj in s tistim kar sem imela doma.
Marmorni kolač z nutello. In malinami.
Odkrila sem, da imajo v Leclercu francosko Nutello.
Torej Lidl in Muller imata nemško. Majhne znajo biti italijanske. Velike po večini poljske. Leclerc pa ima francosko.
Razlikujejo se! Vsaj po tem ali so bolj sladke ali bolj, kako bi rekla, lešnikaste.
Moja knjižica z recepti je še vedno polna predvsem receptov s slaščicami. In z nekaj precej listki s količino sestavin. Enkrat se moram lotiti še kakšnih "glavnih jedi". Ampak zdi se mi, da se načrtno odločam, katera kosila bi uvrstila in potem nič ni iz tega.
Sem si pa sestavila seznam stvar, ki je jih je vedno dobro imeti pri roki, ker lahko ustvariš vsaj nekaj hitrih jedi. Za takrat, ko se ti res ne da v trgovino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar