Sedaj se lahko v miru vrnem v svoje "blogarsko" življenje. To se sliši, kot da bi bila kakšen gozdar. Ali pa škrat.
Ko si pod tušom, tako eno malenkost predolgo, in začneš na polno razmišljati v španščini. Potem sem sama nad seboj presenečena, da mogoče spravim skupaj pet misli. Kakšno delno, ampak mogoče se spomnim pet besed več, kot bi jih pričakovala. Moje zmožnosti lahko izražanja lahko izrazijo nekaj preprostih misli, ki lahko opišejo ravno to. Skratka, ja. Ne bom se pa poskušala dokazovati, v moji glavi zveni precej prepričjivo. Morda, če začnem govoriti na glas ne bo več tako.
V zadnjih dneh sem se preprosto izgubila pod težo vsega.
Najprej sem kot nora brala The Story of Art. Jo dokončala, v tako kratkem času, da še sama sebi verjamem. V tem sem začela z Umbertom Ecom. Njegova Zgodovina grdega je bila prva. Ta pa je prišla ravno ob nehvaležnem času. Saj so slike takšne, da se ti želodec obrača. In meni se je obrnil. Dobesedno.
Vendar je večji krivec za to viroza, ki je pokopala in v ležeč položaj priklenila vso družin, kot pa sama grozota knjig. Čeprav te niso ravno prijetne očesu. Daleč od tega.
Ja, če me niso pokopale knjige, sem se zgrudila pod težo sezonske bolezni.
Skratka doma je vladalo precej čudno stanje. Najprej oče. Potem pa naenkrat še preostali trije. Vsak v svoji sobi. Vsak ujet v nemočnem telesu, sam s sabo. Skratka, če so bile misli napeljane na pisanje oporoke, je nemoč to močno podpirala. Ker v tistem trenutku se ti svet tako podre, da je konec. Pa je samo enodnevna stvar. Pa je bilo že konec z nami. Še jutranji smeh je popoldne zamrl in se je resnobnost naselila čez vse.
Skratka nobenemu ni bilo do smeha.
Ampak potem po rednem obiskovanju in skoraj da urniku na vratih stranišča in družinsko izgubljenih 15 kilogramih ali tam nekje. Potem skozi okno počasi posije sonce. Tudi dobesedno, saj je nedelja izgledala precej dobro.
Te dnevi so sedaj mimo. Še Zgodovino lepote mi je uspelo prebrati in danes sem šla na izpit. Bilo je en kup čakanja, ven iz predavalnice pa sem odšla malček v šoku. A veš tisto, ko imaš tremo, te skrbi in te malce muči vse. Potem nekako preživiš, ampak občutek se spremeni zgolj mogoče v pomenu besede in postane šok. Ker vse skupaj še ne popusti.
In potem govorim hitro. Se počasi vozim za tovornjakom, da privarčujem z bencinom. In mi zasveti lučka, da se jo ustrašim. Toliko o tem. Bila sem pa vsaj vztrajna.
Sedaj se počutim malenkost bolje. Kot, da lahko spet zadiham. Vsaj do jutrišnjega dne. Potem kdo ve, kaj me čaka.
Ko si pod tušom, tako eno malenkost predolgo, in začneš na polno razmišljati v španščini. Potem sem sama nad seboj presenečena, da mogoče spravim skupaj pet misli. Kakšno delno, ampak mogoče se spomnim pet besed več, kot bi jih pričakovala. Moje zmožnosti lahko izražanja lahko izrazijo nekaj preprostih misli, ki lahko opišejo ravno to. Skratka, ja. Ne bom se pa poskušala dokazovati, v moji glavi zveni precej prepričjivo. Morda, če začnem govoriti na glas ne bo več tako.
V zadnjih dneh sem se preprosto izgubila pod težo vsega.
Najprej sem kot nora brala The Story of Art. Jo dokončala, v tako kratkem času, da še sama sebi verjamem. V tem sem začela z Umbertom Ecom. Njegova Zgodovina grdega je bila prva. Ta pa je prišla ravno ob nehvaležnem času. Saj so slike takšne, da se ti želodec obrača. In meni se je obrnil. Dobesedno.
Vendar je večji krivec za to viroza, ki je pokopala in v ležeč položaj priklenila vso družin, kot pa sama grozota knjig. Čeprav te niso ravno prijetne očesu. Daleč od tega.
Ja, če me niso pokopale knjige, sem se zgrudila pod težo sezonske bolezni.
Skratka doma je vladalo precej čudno stanje. Najprej oče. Potem pa naenkrat še preostali trije. Vsak v svoji sobi. Vsak ujet v nemočnem telesu, sam s sabo. Skratka, če so bile misli napeljane na pisanje oporoke, je nemoč to močno podpirala. Ker v tistem trenutku se ti svet tako podre, da je konec. Pa je samo enodnevna stvar. Pa je bilo že konec z nami. Še jutranji smeh je popoldne zamrl in se je resnobnost naselila čez vse.
Skratka nobenemu ni bilo do smeha.
Ampak potem po rednem obiskovanju in skoraj da urniku na vratih stranišča in družinsko izgubljenih 15 kilogramih ali tam nekje. Potem skozi okno počasi posije sonce. Tudi dobesedno, saj je nedelja izgledala precej dobro.
Te dnevi so sedaj mimo. Še Zgodovino lepote mi je uspelo prebrati in danes sem šla na izpit. Bilo je en kup čakanja, ven iz predavalnice pa sem odšla malček v šoku. A veš tisto, ko imaš tremo, te skrbi in te malce muči vse. Potem nekako preživiš, ampak občutek se spremeni zgolj mogoče v pomenu besede in postane šok. Ker vse skupaj še ne popusti.
In potem govorim hitro. Se počasi vozim za tovornjakom, da privarčujem z bencinom. In mi zasveti lučka, da se jo ustrašim. Toliko o tem. Bila sem pa vsaj vztrajna.
Sedaj se počutim malenkost bolje. Kot, da lahko spet zadiham. Vsaj do jutrišnjega dne. Potem kdo ve, kaj me čaka.
Sedaj me sovica spremlja, februarja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar