Kakšen naslov. Valentinovo - dan, ko žabec postane tvoj princ. Ha.
Tale valentinovo mi letos že najeda. Pa ga sploh še ni. Ker spremljam in berem bloge imajo povsod nekakšne - naredi si sam projekte in pecivo s srčki in srčke nasploh. Skratka. Vse je tako blazno srčkasto že cel mesec. Še ko zaprem oči, jih vidim. Srčke!
Pa še v vseh serijah je vse nekako obarvano in obravnavano s to temo. Joj!
Rdeča. Krvaviš. Abstrakcija Romeo in Julija.
Je Romeo in Julija res največja ljubezenska zgodba?
Ker, mogoče že je iskrica, ni pa kaj dosti zgodbe. Spoznata se, se ne smrt zaljubita in umreta. Kaj je tukaj tako veličastnega?
Bom osladna, ampak a ni Beležnica boljša ljubezenska zgodba? Z vidika ljubezni sodeč. Ko se postarata skupaj, ne glede na vse. Ko ugotovita, da njuna ljubezen dela čudeže.
Šment. Potem pa o takih stvareh začnem razmišljati.
Saj ne, da sem potem sama antiteza na dveh nogah, ko me zalotite na vlaku z listom papirja in svinčnikom pred seboj. Ko se izlivam na papir.
Ugriznila se bom tudi v jezik, ko v drugo smer vožnje na računalnik tipkam zgodbo. Ja, antiteza. Ampak iščem takšno podobno besedo. Nasprotujoč si. Pa ni niti ironija. Nekaj tukaj vmes bi moralo biti.
Param pararam.
Še malo pa bom napihnila srčkaste balone, ki jih nimam, in z njimi napolnila sobo do stropa in se izgubila v prostoru.
Kljub vsemu naredim nekaj osladnih kartic. Cuker pa naraste do vrha. In še čez.
Kaj se zgodi, ko nam internet ne dela na faksu?
Iz samega dolgčasa smo vsi pridni in sodelujemo. Šment.
To se ne sme ponoviti. Ker potem umiramo do vsakega odmora posebej. Pa če tudi prej končamo. Tudi, če pridno izdelamo 3D kladivo. Samo po glavi bi nas bilo potrebno udariti in konec.
Še vedno nam življenje polzi iz našega telesa. Čisto počasi. Z vsakim izdihom. Nevidno. V računalniški monitor.
Tale valentinovo mi letos že najeda. Pa ga sploh še ni. Ker spremljam in berem bloge imajo povsod nekakšne - naredi si sam projekte in pecivo s srčki in srčke nasploh. Skratka. Vse je tako blazno srčkasto že cel mesec. Še ko zaprem oči, jih vidim. Srčke!
Pa še v vseh serijah je vse nekako obarvano in obravnavano s to temo. Joj!
Rdeča. Krvaviš. Abstrakcija Romeo in Julija.
Je Romeo in Julija res največja ljubezenska zgodba?
Ker, mogoče že je iskrica, ni pa kaj dosti zgodbe. Spoznata se, se ne smrt zaljubita in umreta. Kaj je tukaj tako veličastnega?
Bom osladna, ampak a ni Beležnica boljša ljubezenska zgodba? Z vidika ljubezni sodeč. Ko se postarata skupaj, ne glede na vse. Ko ugotovita, da njuna ljubezen dela čudeže.
Šment. Potem pa o takih stvareh začnem razmišljati.
Saj ne, da sem potem sama antiteza na dveh nogah, ko me zalotite na vlaku z listom papirja in svinčnikom pred seboj. Ko se izlivam na papir.
Ugriznila se bom tudi v jezik, ko v drugo smer vožnje na računalnik tipkam zgodbo. Ja, antiteza. Ampak iščem takšno podobno besedo. Nasprotujoč si. Pa ni niti ironija. Nekaj tukaj vmes bi moralo biti.
Param pararam.
Še malo pa bom napihnila srčkaste balone, ki jih nimam, in z njimi napolnila sobo do stropa in se izgubila v prostoru.
Kljub vsemu naredim nekaj osladnih kartic. Cuker pa naraste do vrha. In še čez.
Kaj se zgodi, ko nam internet ne dela na faksu?
Iz samega dolgčasa smo vsi pridni in sodelujemo. Šment.
To se ne sme ponoviti. Ker potem umiramo do vsakega odmora posebej. Pa če tudi prej končamo. Tudi, če pridno izdelamo 3D kladivo. Samo po glavi bi nas bilo potrebno udariti in konec.
Še vedno nam življenje polzi iz našega telesa. Čisto počasi. Z vsakim izdihom. Nevidno. V računalniški monitor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar