Nakopičene priprave

Pripravljena?
Sprašujem se, kdaj je človek zares pripravljen. Ker menim, da ni nikoli. Menim, da se vedno pripravljamo na nekaj, ampak na koncu nekako ne steče tako. Pa naj bo v dobrem ali slabem smislu.
Skratka, jaz nisem pripravljena. Verjetno nikoli ne bom. Nikoli nisem bila.
Samo počasi in previdno stopam po poti. Potem pa počakam, da me tok odnese.
Zdi se, da včasih funkcioniram tako, kot da bi šlo vse mimo mene. Ampak ne gre.

Danes sem si tako blazno želela družbe. Človeške bližine.
Vse kar sem dobila je bil nevihten veter ob pasji družbi.
Popolnoma sem sesuta. Izmučena. Na robu živčnega zloma, obupa. Skratka izgledam, kot da gre vse narobe.
Sem malo pod pritiskom. Komaj diham. Ampak očitno še vedno hodim naprej. Delam skoraj vse, kar bi morala. Čeprav pod poštenim psihičnim pritiskom sama nase.
Razneslo me bo.

Za vse krivim jutrijšni dan. Zakaj sebe?
Sedaj je morda prišel čas, da na glas povem. Prej nisem hotela.
Jutri imam sprejemni izpit.
Prav takšnega kot lani. Torej znova.
In skupaj sem morala spravit portfolio. Risb prave velikosti. Ne vem, če je šlo v redu. Imam jih nekako nabrane. Kako uspešno bom pa videla.

Ampak najbolj skrbi in muči me pa fizika dan za tem. Časa mi je zmanjkalo.
Ker danes sem izvedela, da imam polovico izpitov narejenih. Na enega še čakam, drugi pa še mene čaka.

Sedaj pa grem. Globoko dihat, da preživim jutri. Če ga.

Lady Gaga - Judas

Akvarel

Zanimivo je, kako pridejo trenutki, ko je čopič v roki in akvarel na mizi najboljša stvar. Ki ti zjutraj pride pod roke.
Danes sem imela takšno neverjetno voljo.
In žal mi je, da to tako hitro izgine kot se pojavi.

Osupljivo. Včasih pridejo trenutki, ko se človek počuti čisto osupljivo brez razloga.
Takšen dan je prišel danes. In trajalo je vse do trenutka, ko sem zagledala ogledalo pred seboj.

Šele zdajle me je začela grabit panika. Šele trenutno sem prišla v fazo, kjer sem se zavedala, da je danes ponedeljek. Da bo čez dobre pol ure torek.
In da pride po torku sreda.
Kaj mi je bilo? Kaj mi je?

Imam načrt. Tako mislim.

In še nekaj. Tako, čisto za mimogrede.
Danes je 4. julij. To v Ameriki predstavlja veliko praznovanje. Tukaj? Samo navaden ponedeljek.
Samo v primeru, če se na ta dan ne družiš z ameriškimi predstavniki.
Dobila sem lekcijo iz tipičnega ameriškega praznovanja. Z glasbeni vložki.
Po pravici - malo preveč vsega skupaj. To je zato, ker mi ne delamo velikega pompa iz dneva neodvisnosti, samostojnosti.
Je pa bilo fino preživeti nekaj časa na diskusiji. Obisku.

School House Rock - Conjunction Junction

Cerkveni zvon

Še nikoli zares nisem prisluhnila zvoku zvona, ki prihaja iz bližnje cerkve tam daleč.
Saj ga slišim velikokrat, ampak nikoli tako kot sem ga danes.
Mogoče je bila kriva mešanica tišine, hladnega poletnega večera in postopanja po vlažni travi, ampak vse je zvenelo tako drugače.
Razločno sem slišala kot bi bila čisto blizu. Ne glasno, razločno.
Mogoče je kriv zrak, vzdušje ali pa skrivnost noči. Nekaj je.

Še vedno mi doni v glavi.


Drugače sem pa pogledala vseh 10 sezon Prijateljev. V dobrem mesecu.
Še sama sebi ne verjamem. Ne rabite obsojat. Vem, da sem nora.
Z vsakim koncem imam občutek, kot da se nekaj zlomi v meni.
Četudi povsem nepričakovano in nezavedno. Tudi danes je prišlo za menoj. Tako malo.
Ne glede na to kako mimo zbeži. Koliko vtisa je narejenega. Nekaj ga vedno ostane.
Težko se je posloviti. Ne govorim o serijah, ampak na splošno. Ker nikoli nočeš da se konča. Ker je najslajše ravno pred koncem.
Hitro se navežeš. Sčasoma pozabiš. Ampak občutek je vedno nekje skrit iz zakopan. Vedno čaka, da bo znova privrel in prišel nazaj.
Le tako, da se posloviš, le tako lahko spustiš nove stvari v življenje.

Ne en prst sem se opekla. Na drugega pa po celi širini blazinice urezala.
Sedaj pa ne vem, kaj je huje.
Obleka se je skrčila. V dolžino.

Kaj delam narobe? Ker sploh ni več smešno.
Resno? Resno, vesolje!?

Ne smem več gledati Ellen Degeneres. Pogledam en video in potem jih poklikam še najmanj deset. Pa tako kul je.

Greg Bura - I Wanna Stay

Vroči hlapi čaja

Slike iz otroštva.

V roke sem prijela stare albume.
Ujeta v trenutek noči sem počasi obračala strani.
Občutek, ko gledaš stare slike je prav nostalgičen. Je nekaj svojevrstnega.
Vonj albuma, ki je tako plastičen, ampak tako poznan. Šumenje papirja, ki ščiti slike.


Pozabila sem že na vse to. Pozabila sem, kolikokrat sem jih že pregledala.
Zopet sem uzrla tisto prikupno, otroško nasmejano in srečno malo punčko, ki navihano zre nazaj.
Presenečena sem.
Kako fino je moralo biti takrat.
Izgleda, kot da sem bila vedno v prikupnih malih oblekicah. Najbolj kulj kostumih za maškare. In ujemajočih kopalkah se z mami.

In tako počasi, ko sem s pogledom skakala iz slike na sliko, se mi je vmes utrnil spomin kakšnega trenutka. Ali pa občutek.
Čudi me to. Tako dolgo pozabljene stvari zopet udarijo na plan za trenutek. Potem pa izginejo ravno tako bliskovito, ko so prišle.
Te albumi nosijo toliko v sebi. Ljudi kot so bili včasih. Oseb, ki jih ni več med nami.
In Yugota.

Ugotavljam, da bolj kot so stari, bolj so zanimivi. Ne glede na to kolikokrat jih pogledaš, nekoč so spet zanimivi.


Ujela sem se v rutino čiščenja. To niti omembe ni vredno, ker se mi že tako malo blede.
Poleg tega sem pa izpustila Tabuje. Dvakrat zapored na Gorenjskem.
Zadnje čase gre preveč stvari mimo. Počasi se bo treba v roke vzeti in najti kakšno družbo za takšne dogodke.
Zdi se kot misija nemogoče.

The Concretes - Sunbeams

Prevelika

Občutek, da si lahko vsaj danes malo oddahnem in lažje zadiham - je nepopisen.
Ta teden sem tako norela in bila zaposlena s študiranjem, da nisem prišla niti do sape.
Danes sem.
In kaj sem naredila - začela sem pospravljati.
Sedaj vidim, kako zelo to "škoduje". Čeprav je res, da mi med učenjem vse drugo počel kot to.
Moji dnevi se spreminjajo v dneve gospodinje. To vključuje lazanjo.

My Girlfriend's Boyfriend. Zgodba popolnoma preseneti. Še vedno sem zmedena.
Nisem pričakovala takšnega razpleta.
Ampak obenem ti pa da misliti. Mislim, tako čisto mimogrede ti podzavestno zleze pod kožo in še predno se zaveš že vneto premišljuješ.
Kako to, da si ljudje tako vneto hočejo nakopičiti denarja in bogastva ter sreči hkrati, ko to sploh ne gre skupaj. Kjer bogat človek je bil pa zares srečen. Kateri je znal ceniti trenutke. Vsi padejo v obsesijo in strmijo k temu, da bi imeli še večji zaslužek.
Kaj ti bo drag avto, ko pa imaš lahko "kripo", ki je še vedno uporabna za vožnjo.
Kaj ti bo drag lokal, če imaš lahko piknik v parku.
Kaj ti bodo draga darila, ko imaš lahko tiste majhne pozornosti, ki stanejo komaj kaj in ti pomenijo vse na svetu.
Bogastvo je nikoli izpolnjena iluzija sreče. Denar nikoli ni predstavljal sreče.

Gospa. Pa kaj še.
Prvič. To da sem ravno dopolnila 20 še ne pomeni, da sem tako stara.
Drugič. Nisem poročena.
Tretjič. Ježeš.

Ingrid Michaelson - You and I

Ščep

Danes sem bila zares pridna. Tako, čisto zares.

Jutranji sprehod sem odtekla. S psom, ki je pridno sledil ob dejstvu, da mu je jezik pošteno visel z gobca.

Zvečer sem zaključila z igranjem nekaj intenzivne odbojke. Ob najbolj zanimivem oblaku za seboj.

Vmes pa sem imela najbolj zabavno-zanimiv izpit. Kdo bi si mislil.

Skratka bil je precej zanimiv dan. Pa nikoli ne kaže na takšne stvari. Obožujem nepričakovano čudovito.


Ko se zbudiš v tišino jutra. Pravzaprav ti po glavi hodi samo čivkanje, ki iz minute v minuto postaja glasnejše.
Za teboj se prikrade črna kepa dlake, ki hoče na vsak način pridobiti tvoje zanimanje.
Čez nekaj trenutkov pa te že vleče ven na svež zrak. In jutranji je vedno najboljši.
Kaj, ko je potrebno malce zgodaj vstati za to.

Pa sva tekla.

Učenje mi malo najeda, ampak sama sebe zabavam z glasno izgovorjavo, ki po peti ponovitvi postane samo nadležno zabavna.
Pustim to na strani.

Skratka izpit je potekal bolje, kot bi človek pričakoval. S petimi puncami notri. Smo rešili s skupnimi močmi. Precej.
To me spomni na dni, ko smo reševali teste iz umetnostne zgodovine. To je bila tudi štorija zase.

Po tem, kar se meni zdi cela večnost, sem se prikazala v Tivoliju.
Čisto veselje.
Čeprav je lažje sodelovati z ljudmi, ki imajo veselje do govorjenja kot tistimi s katerimi moraš držati pokonci prisiljen pogovor. Ob tem, ko na vsako minuto spoznaš novega človeka.
Po vseh nadležnih pikih komarjev smo se rajši podali na igrišče in igrali odbojko. Dokler se ni povsem znočilo in je bila žoga le še obris, ki ga je bilo vse težje in težje razbrati ter določiti.

Želim si prebrati knjigo Portie de Rossi. Unbearable Lightness. Ker sem naletela na vse njene emocionalne intervjuje.

Vlado Kreslin - Dan neskončnih sanj

Odtenki malinaste

Nianse, ki jih pustijo maline so ravno pravšnje za poletni čas.

Ob štirih zjutraj. Komu to pade na pamet. Ob štirih zjutraj. Smeh.
Še zdaj mi ni jasno, kaj se je pravzaprav zgodilo.


Mislim, da se kljub vsemu učenju ne bo sešlo. Pa drugič.
Faks sem že tako dosti preklela. Poskušala ga bom... ne več.

Today is tomorrow's yesterday. To je bila prva stvar, ki mi je padla na pamet. Danes zjutraj. Ko je bilo ob bolj normalni uri.
Danes je jutrišnji včeraj.

Poleg tega pa še nekaj zanimivih dejstev.
Ironično se zdi, ko vidiš gasilko kaditi v gasilskem kombiju.
Kljub temu, da se neprestano mažeš s sončno kremo, te na koncu dneva opeče.
Ob dejstvu, da se močno izogibaš klime, te med izpitom skoraj odpihne iz predavalnice. Sem se pritožila.
Naredila sem dobro delo in osrečila ljudi.
Obožujem znižanje v H&M-u. Kjer si priskrbim dve krili in dolgo obleko. Za dve petini prvotne vrednosti.


Saj gre. Saj bo šlo.

Milow & Marit Larsen - Out of My Hands

Hemicelulozno

Kdo hoče poslušati o tem...
Da sem zgubila še navdušenje do pisanja.
Da sovražim učenje.
Da še bolj sovražim suhoparne podatke.
Da v študiju ni nobenega bistva, samo list paprija, ki prinese neko priznanje pri delodajalcih.
Da so ljudje zlobni, ker ne povejo kakšen obup je ta faks.
Da bo jesen katastrofalna. V vseh pomenih besede.
Da me bo pobralo.
Da me že pobira.
Da sem preklela vse po vrsti.
Da so mi vsi zbežali na Irsko.
Da ne razumem pomena prijatelj.
Da mi ni do pospravljanja.
Da ni smisla. Sploh.
Da se človek z vsakim prebranim stvakom počuti le še bolj butasto.


Kaj mi je bilo tega treba.
Če bo kdo ta faks dal za kakršnokoli rezervo, mu bom povedala, da je NOR.

Da nadaljnje prijave sprejemajo šele julija prihodnje leto.
Da se moram pripraviti še na stvari drug teden.
Da pojma nimam kaj naj sicer sama s seboj počnem.
Da nimam veselja.
Da sem izgubila upanje.
Da sem izgubila veselje.


Če to zveni obupno, potem si niti nočete predstavljati, kako zvenijo druga področja mojega življenja. Še desetkrat huje.
To iz mene nastane po intenzivnem učenju.


To ni moje leto. To sploh ni ničemur podobno.
In pojma nimam kako naj se poberem.
Pojma nimam, kako naj se spravim k sebi.
Saj pravim, vsi so šli na Irsko.
Ali pa so preprosto nedosegljivi. In na polno zasedeni z vsemi obveznostmi.
Kdo pa ima dandanes še čas.

O, kriza.
Me lahko kdo reši?


Tukaj je samo še pasja radost. Ob vodi.
Pa še te oči prosevajo žalost.

Sedaj grem pa delat na tem, da bo jutri boljše.
Da je tukaj samo točka, kjer gredo potem stvari navzgor.

Adele - Don't You Remember

Marmorni kolač

Počutim se izčrpano.
Ob toliko stvareh, ki jih moram storiti. Ki se morajo storiti. In ki bi se jih morala udelelžiti.

Na sms-e žal odgovarjam samo še z nikalnicami. Še do drugega tedna se ne bom videla ven.
Poleg tega pa sem prejela še pošto, ki me opominja kaj moram vse še narediti.

Če najde kdo kaj pozitivnega zame, prosim povejte mi. Jaz nimam niti časa verjeti vase.

Avtomobilčič je ponovno prišel k sebi. Pod jablano počiva ves pretresen po "brutalni" menjavi diska pri zavorah.
In s težkim srcem zavračam vse po vrsti. Tako nanese.
Če bo pa kdaj boljše, pa ne vem.

Tyler Ward - Somewhere With You

Pita testo

Dopade se mi pesem Jana Plestenjaka. Ona sanja o Ljubljani.
Čisto nezavedno se je pretihotapila v moje misli in sedaj noče ven. Poslušam jo že par dni zapored.

Kam me pelje to življenje, zdaj preklinja brez besed, ker že sita je čakanja dolgih dni in let.

En teden brez staršev. Mislim, da bo minilo kot, da se nikoli ne bi zgodilo.
Ne bom obrnila hiše na glavo.
Ne, da bi vedela.
Občutek imam, kot da nima popolnoma nobenega učinka. Še.

Naj ne gre - to ji povej, ker diham za njo, brez nje bo življenje moje v temo šlo. Naj ne gre - to ji povej, ker dal ji bom vse - vero v sebe, sanje, upanje.

Čeprav je moje prevozno sredstvo trenutno v okvari, kar mi povzroča malce nelagodja danes.
Pa ravno danes!
Moj čas je čuden. Ali pa sem našla napačne prijatelje. Ker nikakor ne najdemo skupne poti. Skupnega časa. Vedno teče vzporedno in nikjer se ne seka, da bi se lahko dobili.
Skratka, zato ne bo prav nobenega učinka, če sem bolj sama doma ali ne.

Mama ni ji dala upanja in oče jo pozabil je objet. Noče biti v duši stara in si v sanjah slika lepši svet.

In ne me obsojat, če sem se nehala trudit. Vsak se naveliča čakanja nekoč.
Ne bom več tista, ki bo pol ure čakala na odgovor. Ne bom več tista, ki bo poiskala vse možnosti, da bo nekam prišla. Dosti imam.
Prilagajanje drugim se zdi brezupno. Rabim še kakšen kompromis, drugače me boste pokopali.

Kam jo pelje siva cesta, njeno skrito upanje. Rada bi z vasi do mesta, da kdo vrata ji odpre.

Obrnilo se mi je. Ko bi morala vzeti klopa ven. Zavrtelo se mi je.

Ona sanja o Ljubljani in ne ve da tudi tam ljudje so sami. Od žalosti je slepa in ne ve kako zelo je v sebi lepa.
Ona sanja o Ljubljani, ker bi rada šla naprej in ne ve da je nekje nekdo, ki tiho sanja o njej.
(Jan Plestenjak - Ona sanja o Ljubljani)

Začela sem dvomit, da bom letos videla morje.

Jan Plestenjak - Ona sanja o Ljubljani