Da sem zgubila še navdušenje do pisanja.
Da sovražim učenje.
Da še bolj sovražim suhoparne podatke.
Da v študiju ni nobenega bistva, samo list paprija, ki prinese neko priznanje pri delodajalcih.
Da so ljudje zlobni, ker ne povejo kakšen obup je ta faks.
Da bo jesen katastrofalna. V vseh pomenih besede.
Da me bo pobralo.
Da me že pobira.
Da sem preklela vse po vrsti.
Da so mi vsi zbežali na Irsko.
Da ne razumem pomena prijatelj.
Da mi ni do pospravljanja.
Da ni smisla. Sploh.
Da se človek z vsakim prebranim stvakom počuti le še bolj butasto.
Kaj mi je bilo tega treba.
Če bo kdo ta faks dal za kakršnokoli rezervo, mu bom povedala, da je NOR.
Da nadaljnje prijave sprejemajo šele julija prihodnje leto.
Da se moram pripraviti še na stvari drug teden.
Da pojma nimam kaj naj sicer sama s seboj počnem.
Da nimam veselja.
Da sem izgubila upanje.
Da sem izgubila veselje.
Če to zveni obupno, potem si niti nočete predstavljati, kako zvenijo druga področja mojega življenja. Še desetkrat huje.
To iz mene nastane po intenzivnem učenju.
To ni moje leto. To sploh ni ničemur podobno.
In pojma nimam kako naj se poberem.
Pojma nimam, kako naj se spravim k sebi.
Saj pravim, vsi so šli na Irsko.
Ali pa so preprosto nedosegljivi. In na polno zasedeni z vsemi obveznostmi.
Kdo pa ima dandanes še čas.
O, kriza.
Me lahko kdo reši?
Tukaj je samo še pasja radost. Ob vodi.
Pa še te oči prosevajo žalost.
Sedaj grem pa delat na tem, da bo jutri boljše.
Da je tukaj samo točka, kjer gredo potem stvari navzgor.
Ni komentarjev:
Objavite komentar