Ščep

Danes sem bila zares pridna. Tako, čisto zares.

Jutranji sprehod sem odtekla. S psom, ki je pridno sledil ob dejstvu, da mu je jezik pošteno visel z gobca.

Zvečer sem zaključila z igranjem nekaj intenzivne odbojke. Ob najbolj zanimivem oblaku za seboj.

Vmes pa sem imela najbolj zabavno-zanimiv izpit. Kdo bi si mislil.

Skratka bil je precej zanimiv dan. Pa nikoli ne kaže na takšne stvari. Obožujem nepričakovano čudovito.


Ko se zbudiš v tišino jutra. Pravzaprav ti po glavi hodi samo čivkanje, ki iz minute v minuto postaja glasnejše.
Za teboj se prikrade črna kepa dlake, ki hoče na vsak način pridobiti tvoje zanimanje.
Čez nekaj trenutkov pa te že vleče ven na svež zrak. In jutranji je vedno najboljši.
Kaj, ko je potrebno malce zgodaj vstati za to.

Pa sva tekla.

Učenje mi malo najeda, ampak sama sebe zabavam z glasno izgovorjavo, ki po peti ponovitvi postane samo nadležno zabavna.
Pustim to na strani.

Skratka izpit je potekal bolje, kot bi človek pričakoval. S petimi puncami notri. Smo rešili s skupnimi močmi. Precej.
To me spomni na dni, ko smo reševali teste iz umetnostne zgodovine. To je bila tudi štorija zase.

Po tem, kar se meni zdi cela večnost, sem se prikazala v Tivoliju.
Čisto veselje.
Čeprav je lažje sodelovati z ljudmi, ki imajo veselje do govorjenja kot tistimi s katerimi moraš držati pokonci prisiljen pogovor. Ob tem, ko na vsako minuto spoznaš novega človeka.
Po vseh nadležnih pikih komarjev smo se rajši podali na igrišče in igrali odbojko. Dokler se ni povsem znočilo in je bila žoga le še obris, ki ga je bilo vse težje in težje razbrati ter določiti.

Želim si prebrati knjigo Portie de Rossi. Unbearable Lightness. Ker sem naletela na vse njene emocionalne intervjuje.

Vlado Kreslin - Dan neskončnih sanj