Čokoladna pita. Tako slastno čokoladna.
Moleskinova beležnica je odprta pred menoj. Še vedno prazna.
Zbiram pogum, da bi začela pisati. Ampak, ko bo nekoč polna bo najboljša stvar.
Končno sem pogruntala, kje se skrivajo moji oljni pasteli. V kovčku pod posteljo.
Kjer se je skrivalo še nekaj drugih malenkosti na katere sem pozabila. Saj bi na to tudi, če se mi ne bi siv valjal povsod.
Pa sem razgrnila liste čez celo mizo in začela čečkati. Dnevna soba je postala moj ustvarjalni kotiček. Tako za malo časa.
Praznik praženega krompirja.
Znašla sem se tam samo za kratek čas. Ker je bilo prevroče. Nezanimivo. Pa bi postala tečna in nič ne bi bilo od mene. Pa sem prej obupala. In odšla. Brez porcije krompirja.
Doma sem potem zasedla kuhinjo in ustvarila kosilo v 20 minutah. To je bil piščanec, riž in smetanova omakca. Omamno.
Češnje. Tiste tako visoko so najboljše. Ker so nedosegljive. In črne.
"Rdeče češnje rada jem, črne pa še rajši..."
Nabrala sem tudi cvetove kamilice za čaj. Ja, tako. Mogoče si bom pa domače čaje začela delati. Letos bom začela s kamilico. Za pomiritev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar