Pet moških pika kom

Nisem bila na reviji naše fakultete, torej NTF-ja, vendar sem se tudi sama danes poigrala s svetlobo. Tisto, ki jo je bilo moč videti iz mesarskega mostu. Tisto, ki jo je oddajala ljubljanska tržnica in tisto, ki je prosevala pred vhodom, ki vodi v viteško dvorano v Križankah.


Kar se pa tiče napovedane predstave. Nisem ne videla in ne slišala. Tako, da še vedno ne vem zakaj natanko se je šlo.
Prišla sem z dobrim namenom, ampak nisem bila edina. Vsi naokoli so potem čebljali o tem kako ne slišijo, in bilo je skoraj nemogoče kaj slišati. Vse kar je bilo mogoče slišati je bila samo druga stran Prešernovega trga, ki se je od srca smejala. Mi pa smo se samo spogledali med seboj in nam nič ni bilo jasno.
In tako smo se vdale v usodo in se namesto 2-urnega stanja v množici odločile za pijačo in klepet v enem izmed ljubljanskih lokalov.


Kar se je nekako izkazalo za nemogočo nalogo.
Kljub temu, da je bilo od Čopove do Trubarjeve vključno z okolico Tromostovja vse nabito, se je tako izkazalo tudi pri lokalih. Postala je misija nemogoče. Najti lokal z eno prazno mizo.
Nič na nabrežju. Kjer se je vila promenada. Nič v stari Ljubljani, kjer so vsi fini kofetkali in malo prigriznili. Nič za faksi. Kjer je bilo še kaj odrpto. Nič. Nič.
Šele pri LeLe Petit se nam je nasmehnila sreča. In vedno končamo pred Križankami. Kdo bi si mislil.
Pa še dobro glasbeno podlago smo imele. Zucchero.
Vse to se je slišalo še daleč naokoli. Najboljše mesto je bilo tam pri arhitekturi.

Večer se je nadaljeval precej sproščeno. Ob klepetu. Treh deklet.
In zazdelo se je, kot da vmes ni preteklo nič časa.

Tudi predstave je bilo enkrat konec. In sprehodila sem se po Ljubljani do odra, kjer so me čakali.
Počutila sem se kot bi bila na morju. Kjer je ob večerih polno ljudi. Ozračje se malo ohlaja. Naokoli je nekaj pridušene glasbe. Občutek morja je prijadral po Ljubljanici navzgor in se pustil oviti okoli nas.

Včasih se je zanimivo zavedati samo glasov okoli nas.
Ker te v nekem trenutku to lahko precej začne zabavati. Ker se ne zavedamo. So del, niso bistvo.
Precej nenavadno pa jih je izločiti in se jih zavedati, ko prihajajo iz daljave ali sosednje mize. Pa naj bo žvenketanje kozarcev, šumenje vode ali premikanje stolov. Šepet ljudi. Melodična glasba. In hoja ljudi. Vse je drugače, ko prisluhneš.


Tam se je za ta večer vse končalo in sledila je samo še vožnja domov.

Zucchero - Chocabeck