Podlasica

Če sem včeraj trdila, da ničesar nisem dobila, kar sem napisala pod "seznam želja". Se danes zagotovo lahko ugriznem v jezik ali uščipnem v prste.
Ker me je med jutranjim učenjem presenetil rumen paket. Na katerem je bil moj naslov - kar je bilo precej nenavadno.
Saj nisem pričakovala ničesar od nikogar. In potem je pred menoj ven padla beležkica. Tisti Moleskinček v katerem bodo spravljeni vsi moji recepti. Skratka prejela sem 'Recipe Journal'.
Še en velik hvala! Obema!
Poleg tega se notri skriva še citat iz Malega princa. Bi lahko bilo še bolj kulj?

Bistvo je očem nevidno.
Antoine de Saint-Exupéry: Mali princ

Saj pravim - to je najboljši rojstni dan daleč naokoli.

To, da sem se nekako neuspešno učila grafične materiale lahko preskočim. Kot lahko preskočim, da je bila moja glava totalno prazna v trenutku, ko sem dobila list pred seboj, kljub vprašanjem, ki sem jih največkrat ponovila.
Ne, to ni omembe vredno.

Moji prijatelji iz Amerike pa se intenzivno pripravljajo na okrepite, ki prispe enkrat drug teden. Če boste po Ljubljani srečevali ameriško govoreče ljudi, se ne čudit. Pride jih kar 40, za cel mesec.

Vožnja z avtobusom je bila vse prej kot zabavna. Skratka to je polom.
Ne vem, če sem se počutila že tako grozno.

Videla sem podlasico. Ki je tekla čez cesto. Ki je prečkala cesto pred menoj in se potem skrila v luknjo ter kukala ven in me opazovala. Ko sem morala še sama čez cesto se je hitro izmuznila. Še enkrat sem jo srečala, ko se je za trenutek ali dva skrila pod moj avto. Skratka prav zanimivo se je ta večer razpletel.

WALL·E. To je daleč najbolj kul risanka. Ne morem verjeti, kako malo besed je potrebnih za toliko smeha. Za toliko navdušenih vzdihljajev. Za toliko trenutkov, ko ti zastane srce.
Poleg tega pa ima še najbolj prikupen soundtrack, torej glasbo, daleč naokoli.
Kako neverjetno dobro so zajeli vsa čustva. Kako neverjetno dobro so prikazali - vse.
Dotik. Stisk roke. Hrepenenje.

Louis Armstrong - La Vie En Rose