Ampak začela sem gledali nek nemški film s turško navezo. V glavi se mi je prepevala prejšnja zmagovalka Evrosonga, ki ni Lena. In še nekaj je bilo, kar mi trenutno ne pade na pamet.
Ne smem zopet pozabit kako se igra žandarja.
ŽANDAR (po naše):
Polovica kart brez jokerjev.
Deli se po štiri karte naenkrat in na sredino obrnemo štiri karte. Če je med njimi pob se ga položi spodaj in se obrne nova krata.
Točke prinašajo križi. Križeva dvojka. Karova deset. In največ krat.
Skupaj 5 točk. Dve za karte. Če imata dva enako število kart/križev se točke razveljavijo.
Zmaga tisti, ki prvi nabere število 15 točk. Če se v zadnjem krogu igralca izenačita na 15 točk o zmagi odloča še en krog. Tokrat zmaga tisti, ki prvi dobi križevo dvojko ali karovo deset.
Vsota kart je lahko pobrana s karto enake vrednosti. Pob pobere vse.
V zadnjem krogu, zadnji pobere vse.
Samo toliko, da ne pozabim. Mogoče bi enkrat razložila še 'jukr' sami sebi.
Pito sem postregla s češnjo na vrhu. In odšla na Bled.
No, vmes smo posedali na vrtu. Govorili. Govorili. Premaknili klopco. Govorili. Reševali križanko. Se odločali ali gremo ali ne. Snemali Rona z novim iPhonom. In se naposled odločili in šli. Do gorenjskega bisera.
Tja, kjer te vedno čakajo možje v modrem in z radarji merijo proti gneči se komaj premikajočih se vozil.
Bled še vedno ostaja bled in kremšnita je vedno zaslužena. Ne glede na vse. Pri starem Šmonu. Kjer je vse še vedno isto, kot je bilo odkar pomnim.
Za takšen 'špancir' se obleče maksi obleko in se poda gor in dol po promenadi. Polni turistov, ki opazujejo premikajoče se bele ptice na gladini jezera. Pa tudi manjše rjavkaste. Race.
Otrokom to vedno povzroča veselje. In tudi jaz se počutim odlično.
Sploh v trenutku, ko se znajdem v glasbenem paviljonu. In si lahko predstavljam čarobnost, ki bi jo prinesel. Za trenutek. Potem pa se oblak sanj razblini in pred menoj se znajde prava slika.
Oh, otoček na sredi jezera. Grad gori na skali. In polno labodov in rac pred menoj. To je kotiček, kamor se zatečeš po takšnem vikendu. Tako, za nekaj minut.
Ker, ko se vrneš domov te na televiziji čaka gospod Gerard Butler ob katerem se vedno spomniš na prijatelje.
1 komentar:
Samo una nutella, verjatno in smetana so me nardili prav lačnega.
Objavite komentar