Še je malo španščine ostalo v meni. Ker sem ugotovila kako spraviš oj me voj v prave besede. Hoy me voy. Ali 'danes grem'.
Mogoče imaš pa po 20 več veselja do stvari in tega na splošno. Že dva dni sem popolnoma navdušena. Srečna.
Bojim se, da se zna nehati, vendar meni je trenutno tako fino.
Skratka proti temu, kako sem se počutila pred velikim pompom in vsem sem sedaj fantastično. Ja, no. Se kar držim.
In še dobila sem oblekico iz H&M-ja. Tisto v kateri lahko spečem pito. Z biseri okoli vratu. Tako inspirirano z obdobja 50ih. Ali pa v času Julie Child.
Skratka, jaz sem srečna. Pa še Dnevnike Carrie Bradshaw imam. Za prazen prostor v torbi.
No, sedaj sem že vse prespala. Še enkrat občudovala vsa darila.
Masažno mizo. Ki sem jo skrbno pospravila, da jo ne poškodujem še čisto takoj.
Lilijo. Ki me spominja na vonj po cvetličarni. Malce premočna je zame. Drugače pa čudovito izgleda.
Verižico. Ki ima garancijo, kar me blazno fascinira. Čudovita je.
Predpasnik. Ki je zakon. Best cookie mokerka ever!
Polno sladkarije, ki jo previdno skrbno skrivam sama pred seboj.
Zanimivo pa je, da me letos nihče ni spraševal nič. Vsi so vse vedeli, jaz pa sem spisala seznam. In zanimivo, očitno ga noben ni opazil.
Lahko se samo za glavo primem in začnem smejati ob tem. Kako to vedno uspe? Res?
Oh...
Poleg tega sem se zabavala včeraj ob pisanju "hvala" vsakemu, ki se je vzel minuto časa in na zid prilepil "vse najboljše" v takšni in drugačni izvedbi.
Svetoven krompir. Kot možicelj s čepico. Z malo domišljije.
Domač pridelek.
Zvezki in snov se spogleduje z menoj, ampak jaz jo tako dobro ignoriram. Morala bi se naučiti za kolokvij jutri pa se mi zdi tako neumno. Tako neumen predmet je, da ne vem kako naj se pripravim do tega.
Res. Verjetno je to faks z najbolj zgrešenim sistemom. Kjer se sama struktura predmetnika in njihova vsebina popolnoma nič ne navezuje na naslov smeri. In ne vem zakaj bi morali znati toliko nekoristne teorije.
Poleg tega je pa naša država popolnoma zgrešena. Kar je potrdil današnji referendum. Popolnoma mimo smo. Mi, narod hlapcev.
Tako hudo se trudimo zliti z okolico. Zliti z Evropo, da plešemo kot oni žvižgajo. Da bomo skočili skozi okno, če bodo tako naredili. Da moramo imeti prav vse tako kot imajo oni. A to še koga spomni na sistem iz vrtca ali osnovne šole?
Pogubljeni smo - kakorkoli vzameš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar