Mesec se je začel precej nenavadno. Vroče sonce se je v trenutku zamenjalo za nevihtne oblake. Iz oblaka se je utrgalo in dež je lil kot nor. Potem pa je še toča dodala k vsemu svoje.
Skratka bil je trenutek, ko pod nobenim pogojem nisi želel biti zunaj. Bilo je kot bi se en velik škaf prevrnil na glavo. In to v enem samem momentu.
Čaroben trenutek tega nevihtnega naliva pa je nastal skozi okno v knjižnici. Dež, ki je z vso močjo padal je ustvaril meglico, ki je nežno lebedela nad streho. Kaplje na steklu okna pa so prav lepo dopolnjevale celoten vtis. Pri tem pa je še mala toča skakljala po strešnikih.
Poskušala sem ujeti ta trenutek z mobitelom, pa ni dobil pravega učinka.
Vso to nastalo neurje nam je malce onemogočalo v misli zasidrano kosilo. Težko je bilo priti do avta brez dežnika pa še nekaj ur smo morale tičati v Ljubljani. Ne bi bilo ravno priročno, če bi končale vse premočene.
Ampak našle smo ravno pravšenj trenutek in odhitele proti prevoznemu sredstvu, ki nas je peljal po razmočeni Ljubljani prav do samega nakupovalnega središča. Še sama sem presenečena kako dolgo že nisem pokukala v City Park. Toliko trgovin se je zamenjalo, da se mi zdi rahlo čudno. Če še Burger King-a nisem videla pa je tam že pol leta.
Fizika. Kaj mi je bilo tega treba.
In ponovno sem strmela v nepopisan list paprija in se spraševala ravno tisto, kar sem ravnokar napisala - kaj mi je bilo tega treba. In koliko imam še za naredit. Pa mi nekako nič ne gre skupaj.
Na koncu sem nekaj napisala in nakracala oddala list ter odšla. Ven v preostanek dneva.
Junij sem nadaljevala doma. Z lubenico.
Ja, saj pravim najboljši mesec se je začel.
PS. Besedilo spodnje pesmi povzroči precejšno zmedenost in ostro nastrojen odnos do le-te. Ampak se tako hitro zasidra v glavo in noče ven.
Skratka precej sporna je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar