Vse česar se dotaknem razbijem ali pa spustim na tla. In potem se požrem oziroma me vest požre, vsi pa mi rečejo, ah saj je samo ponev/krožnik/kozarec.
Še na kavč se ne morem uleči brez da bi zlomila kakšen geotrikotnik.
Nimam nobene inspiracije. Nič. Mislila sem že, da je za trenutek nekaj zašlo vame, pa sem se motila.
In tako sem se spravila pospravljat omaro. Tisto, ki je v resnici shramba.
Ker imamo molje povsod in ker prihajajo iz tam. Pa sem lepo vse stresla v taperver posodice in jih dopolnila z listki. Izkazalo se je kar za dolgotrajno. In na koncu naporno, saj sedaj nemočno ležim na kavču in strateško ugotavljam, kako se najhitreje pride do postelje.
Našla sem vir vseh težav in ga odstranila. Kot sem se tudi znebila že 5 let pretečenih stvari. In vsega podobnega. Skratka cela štala.
Pita je šla tako hitro, da sem danes spekla drugo. Ta pa še čaka na ohlajanju in na jutrišnjo pokušino. Čokoladna tokrat. Pa še tu je prišlo do rahlih težav s sestavinami.
Zaradi jabolka. Tistega odgriznjenega na iPhonu.
Skrivam se pred vsemi in pospravljam. Juhej. Joj.
Na vrtu se je pokazala ena sama malina. Ki je dozorela do zdaj. Kaže se jih še cel kup. Sezona je odprta.
Pozabila sem na to pesem. Bila bi za en teden nazaj. Ampak stvari uidejo iz glave.
Ni komentarjev:
Objavite komentar