Očitno je, da ni tako enostavno izginiti pred svetom. Moraš najprej pridno opravit vsa gospodinjska opravila. Šele na to se lahko čisto potihem in po prstih izmuzneš. S tono tovora za seboj.
Ja, tako to gre.
Pa sem se namestila zunaj. Na klop v senco. Z vsem tovorom in iz kovčka izvlekla vse, kar bi lahko potrebovala in kar sem.
Ampak sem se pustila motit. Z vsemi sosedami. Z vsemi komentarji. Vpogledi.
Včasih začnem sikati, ko kdo stopi v moj čas in prostor ustvarjalnih minut, ampak danes sem zaobjela vse, ki so prišli. Tudi 10-letne in 3-letne sosede.
Ki sta posledično packali in risali čez vse. Jaz pa sem malo pomagala. Pri packanju.
Metuljčkih. Rožicah. Sončnih zahodih. Oblačkih.
In je moje nastajalo bolj, bolj počasi.
Magarac. Smešna beseda.
Jutri bom precenila kako je šlo. Danes ni dan za to.
Luna je mrknila. Tako za res. Največjih problem jo je bilo najti, saj je v času, ki so ga napovedovali za najbolj zanimivega - komaj vzhajala. Ampak bila je neopisljiva. Res. Bilo je tako nadnaravno. Ko se je pojavila v zadnji fazi pred ponovnim prikazom. In lunine mene so bile na voljo v kratkem časovnem obdobju.
Pridno pobiram sadne pridelke na vrtu. Pridno iz tega delam milkšejke.
In našla sem to, da imajo v Ikei bezgov sirup. Ha.
To pomeni, da smo pri nas doma toliko kulj kot je Ikea. Oh. Sedaj sem si pa naredila lušte.
Podelitev Tonyjev me pa v najbolj pozitivnem smislu preseneča.
Ni komentarjev:
Objavite komentar