Čisto nezavedno se je pretihotapila v moje misli in sedaj noče ven. Poslušam jo že par dni zapored.
Kam me pelje to življenje, zdaj preklinja brez besed, ker že sita je čakanja dolgih dni in let.En teden brez staršev. Mislim, da bo minilo kot, da se nikoli ne bi zgodilo.
Ne bom obrnila hiše na glavo.
Ne, da bi vedela.
Občutek imam, kot da nima popolnoma nobenega učinka. Še.
Naj ne gre - to ji povej, ker diham za njo, brez nje bo življenje moje v temo šlo. Naj ne gre - to ji povej, ker dal ji bom vse - vero v sebe, sanje, upanje.Čeprav je moje prevozno sredstvo trenutno v okvari, kar mi povzroča malce nelagodja danes.
Pa ravno danes!
Moj čas je čuden. Ali pa sem našla napačne prijatelje. Ker nikakor ne najdemo skupne poti. Skupnega časa. Vedno teče vzporedno in nikjer se ne seka, da bi se lahko dobili.
Skratka, zato ne bo prav nobenega učinka, če sem bolj sama doma ali ne.
Mama ni ji dala upanja in oče jo pozabil je objet. Noče biti v duši stara in si v sanjah slika lepši svet.In ne me obsojat, če sem se nehala trudit. Vsak se naveliča čakanja nekoč.
Ne bom več tista, ki bo pol ure čakala na odgovor. Ne bom več tista, ki bo poiskala vse možnosti, da bo nekam prišla. Dosti imam.
Prilagajanje drugim se zdi brezupno. Rabim še kakšen kompromis, drugače me boste pokopali.
Kam jo pelje siva cesta, njeno skrito upanje. Rada bi z vasi do mesta, da kdo vrata ji odpre.Obrnilo se mi je. Ko bi morala vzeti klopa ven. Zavrtelo se mi je.
Ona sanja o Ljubljani in ne ve da tudi tam ljudje so sami. Od žalosti je slepa in ne ve kako zelo je v sebi lepa.Začela sem dvomit, da bom letos videla morje.
Ona sanja o Ljubljani, ker bi rada šla naprej in ne ve da je nekje nekdo, ki tiho sanja o njej.
(Jan Plestenjak - Ona sanja o Ljubljani)
Ni komentarjev:
Objavite komentar