Zagovor

Na oknu gimnazije je sedelo dekle z zvezkom v roki. Takrat me je prešinil ta občutek, kako fino je, da nam ni potrebno cele dneve sedeti za šolskimi klopmi in poslušati učne ure, ki nobenega več ne zanimajo. Zdaj. V tem obdobju.
Ker zadnje čase sem vse bolj poredko v Ljubljani. Samo še kolokviji in izpiti. To je pa to.Zato pa zna biti precej nadležno, ko imaš nekaj kar traja samo eno uro ali pol, vozni red pa se nikakor ne sklada z ničemer. Včasih je bolje biti cel dan tam, kot pa samo za pol urce.


Ker sem imela zagovor iz matematičnih laboratorijski vaj, tako da sem bila res samo pol ure. In ja, obstajajo laboratorijske vaje za matematiko. In to izgleda tako, da se naučiš uporabe tipk 'šift' in 'entr'. Škoda besed.
Pri zagovoru je prišla prav še uporaba ukazov 'kopiraj' in 'prilepi'. In to je bilo to.

Ampak nekje med sedenjem ob Ljubljanici in potjo do faksa, se je vlilo. Dobesedno.
Dežnik ni imel pretirane koristi. V čevljih sem imela poplavo in bila do stegen premočena. Skratka nič kaj prijetno, ko moraš potem v tem čepeti na faksu.
Pa še nekje je treščilo, saj se je Ljubljana za sekundo kar malo zamajala.
Čudni so te junijski dnevi.

Drugače pa sem pridna. Kar se gospodinjskih opravil tiče. Samo to. Ja.
In opazujem pravljične podobe skozi okno. Takšne, zasanjane. Narisane. Nerealne.
Oh, to me spomni na nekaj. Nekaj, kar bi morala še narediti. Ali pa vsaj početi v tem času.


Videla sem torbico z motivom Audrey Hepburn, ki se je pozibavala na roki nekega dekleta.

Glee - Afternoon Delight