Tisoč petstota

Kakšno sovpadanje.
Tole je pisana 1500ta objava na tem blogu. Šment. Toliko sem že spisala.
Noro.
In danes se končuje september, z njim pa dolgo trajajoče počitnice. Jutri me čaka novo študijsko leto. Nas vse, nadobudne študente.

Nekako niti nimam nič tako zelo proti. Nekako bo fino videti vse znane obraze po tolikšnem času. Se znajti v Ljubljani.
Mogoče ne bom navdušena nad vsemi vrstami. Zmedenimi obrazi. Oddajo obrazcev. Ampak nekje moramo začeti.

Današnji dan je bil obarvan družinsko. Začeli smo ga z zajtrkom, ki je bil tako ekspresno pospravljen, kot še nikoli, ko sva z bratom dobila obljubljeno partijo Catana.
Bila druga. Dvakrat.
Iz te se je nadaljevalo "A je to" sestavljanje omar in polic v delavnici. S tega smo prešli na pričakovano kosilo in obešali zavese na nova okna. Čeprav smo si vse skupaj tako dobro zamislili pa je izpadlo tako klavrno, da so stare zavese pasale v nove okvirje in romale v pralni stroj.

Na zapestje sem si nadela novo zlato srce. Prejšne je prešlo iz zlate v bronasto iz tam pa v čudne črne madeže. To pa ostaja sijoče.

Marble Sounds - Good Occasions

Nisem prinesla kremšnit

Če se zadnje dni malo potepam naokoli, sem bila danes pridno doma. In pridna doma.
Ujela sem se v serijo likanja med gledanjem novih delov serij, ki so ta teden pridno zapolnjevale spored. Pa sem jih samo nabirala na stranskem tiru.
Ugotovila sem tudi, da se novice precej hitro širijo naokoli in da vsi vejo, kje sem se včeraj potepala. Če izvzamem tale blog.
Kako zabavni so vsi.

Mislim, da imam še dva filma v dobrem, ubistvu tri, ki sem jih pred časom pogledala in jih lahko omenim.
Diarios de motocicleta. Pravzaprav je prav gledljiva pripoved dveh prijateljev, ki se podata na popotovovanje z motorjem, da bosta videla svet. Ali pa vsaj Latinsko Ameriko. Ker ni Hollywoodsko, ampak poslušamo španščino, je prav prijetna sprememba. Saj si morda celega filma sploh ne bi tako zelo zapolnila, če me ne bi na koncu popolnoma presenetil. Mislim presenetila me je spremna beseda, da je bila to pravzaprav zgodba, njen začetek - o Che Guevara.
Pa niti ne vem, zakaj me je to pravzaprav tako presenetilo, saj o njem sploh ne vem ničesar.

W.E. En malček sem dejansko šokirana nad tem filmom. O nespornem dejstvu, ki je pripeljalo do tega sklepa sicer še tuhtam, ampak takšna je bila moja prva reakcija.
En malček je psihopatski. Mislim tako, obsesiven.
Preplet dveh zgodb. Ena iz zgodovine, o stricu sedanje kraljice, ki je oženil dvakrat ločeno Američako. Cel škandal na britanskem dvoru.
Čeprav nisem čisto dojela, kako se je pravzaprav z drugo ločitvijo sešlo. Pač vse skupaj je škandalozna zgodba za kraljevino, ampak po drugi strani pa "velika ljubezenska zgodba".
Na drugi strani se pa odvija zgodba ženske, ki je precej obsedena s tem parom, njuno zgodovino,  zgodbo. Ampak niti ni sama kriva, ker se je presenetljivo prenašalo iz generacije v generacijo. Kar ni niti tako čudno, da je poročena s psihiatrom.

The Five-Year Engagement. Ta pravzaprav ni vreden omembe, ampak lahko povem samo, da je razvlečen. Kot zaroka. Lahko bi naredili krajše filme in bolj zanimive. Saj sta Jason Segel in Emily Blunt oba prav simpatična in ustvarjata dober odnos, samo preveč. Ni posrečeno. Najbolj.
Ker sem upala na najboljše, ampak ostala malo razočarana. Čeprav je pa prav perfekten za likanje poleg.

Noben ne bo prebolel, da nisem prinesla kremšnit. Pa saj ni bil trenutek za to.

Nina Pušlar - Tvoj telefon

Na Bledu

Če sem zjutraj preklinjala naše mesto, sem popoldne resnično uživala in se imela nadvse luštno.
Torej, glede na to, da v ponedeljke začnemo s faksom, je bil danes pravi dan, da sem okoli raznosila vsa potrdila o šolanju in vloge za štipendijo ter takšne papirnate zadeve.
Zgodba se ponavlja. Z besom zaloputnem vrata avtomobila, ko po tretjem krogu in pol najdem parkirišče. Mirila sem se do knjižnice, kjer sem oddala težek paket knjig ter šla naprej po obrazec, ki je izgubljen nekje doma in ga nobena živa duša ne najde.
Od izpolnjevanja sem se prišla do predajanja potrdil in zbiranja map. Vmes naletela na našo pravnico, ki jo že lep čas nisem videla. Ravno toliko, da sva se podali od točke A do točke B skupaj in potem šli naprej vsaka v svojo smer po opravkih.
Potem sem bila že bolj mirna. Ampak kaj, ko so te formalne zadeve tako odveč. Vsako leto.
Ampak kaj, ko bo vedno več tega.

V trgovini sem bila presenečena nad komuniciranjem z ljudmi, katere ponavadi samo pozdraviš in redko izmenjaš besede. Ampak očitno je bil danes tak dan in sem se zdela ljudem ravno prav komunikativna, da so to z veseljem izkoristili.

Današnji dan je bil čudovit za potepanje na Bledu. Ker je ravno padel na prost termin in še sončno je bilo.
Zadnje čase prav uživam v dobri družbi in trenutkih. In potem zvenim srečno ter se skoraj da pogovarjam sama s seboj.
Luštno nama je. Ko se podava na blejski grad. Ko se vmes ustaviva in na plano privlečem mali rdeč avtobus. Ko obsediva na klopi poleg gradu. Ko se sprehajava ob jezeru in greva na kosilo. In lahko še izkoriščam bone, ker mi jih danes sicer ni uspelo podaljšati.
Luštno nama je. Ko se roki srečata. Ko se sprehodiva nazaj. Ko se pojavita kremšniti pred nama.
Potem pa čas mine tako hitro, da sva že na poti nazaj.

Nekaj nežnega z nama se igra.
(Nina Pušlar - Saj sva skupaj)

Goske. Tujci. In sladoled poleg kremšnite.
Ker nama je gospa v slaščičarni dejala, da je to tako angleško, ko sladoled paše povsod.

Train - This'll Be My Year

London Stansted

3. dan (proti domu)
Zjutraj v Londonu. Popoldne v Ikeji v Celovcu. Zvečer doma.
Torej v današnjem dnevu sem prepotovala že pol Evrope.
Noro.

Skratka danes sem bila jaz tista, ki se je iz nenada zbudila in z vsemi močmi odpeketala iz tretjega nadstropja pograda do toaletnih prostorov. Saj pravim, cel podvig. Takšen, da se ti ne da več splezati nazaj in še malo zadremati. Ampak poješ zajtrk. Spakiraš vse. Se odjaviš na recepciji in začneš popotovanje proti domu.
Imaš zelen majhen kovček in na njem malo potovalko, ki gre bolj v razred ročne prtljage potovalk kot tistih športnih. In to vlečeš gor in dol. Čez drm in strm.

Podzemno sva že prejšnji dan dodobra spoznali in se super znašli. Med vsemi smermi, postajami in povezavami.
Danes sva lahko samo označevali kje sva prejšnji dan prestopali, na katerih železniških sva se pojavili in katere barvne črte uporabili.
London ima zelo dobro označeno vse. Pač ta njihova podoba, ki zajema vso označevalno grafiko - funkcionira super. Takoj se znajdeš, ker je pregledno. Vsaj meni se je zdelo tako, ker sem bila tam kot bi vse poznala.

Avtobus naju je iz Liverpool St. odpeljal naravnost do letališča Stansted.
Načrtovani odhod je bil precej pozen in sva se rajši znašli na avtobusu, oziroma dveh pred najinim. Skoraj popolnoma praznim, sprva. In to je bila dobra ideja.

Gospa Rowling pa ima menda že novo knjigo, ker sem jo danes videla v nekaterih knjigarnah po železniških in letališču. Pa včeraj pri zajtrku je bila na televiziji. Kot tudi pri večerji - isti prispevek menda.

Če letiš iz celovškega letališča v London, tisti deluje kot neko malo zasebno. Ker priti do vrat/izhoda s številko 57, je cel podvig. In tistih napisanih 12 minut sploh ni tako zelo faljenih.
Predno se je pa prikazala ta številka pri našem letu, sva stikali po trgovinah s spominki, šteli kovance in opazovali kako hrana teče v sushi baru.
Nekaj kar mi edino ni logično pri Angležih so njihovi kovanci. Ok, so zlati, srebrni in bronasti. V isti barvi so vrednosti razdeljene po velikostih - ampak to sploh nima nobenega smisla. Napisi so pa tako neočitni, da porabim preveč časa, da dojamem kolikšna je vrednost.

Let mirn in je hitro minil. Paketek glasbe. Luštno.
Avto naju je čakal kot tudi pozno kosilo v Ikeji.
S tem vred, niti ne vem kaj bi si lahko še zaželela. Dobila sem mesne kroglice in sladico in sem bila spet (še vedno) srečna. Tako.

Še vedno sem v Londonskem času na mobitelu in se čudim, kako da je šele toliko ura.

Cold War Kids - Finally Begin

Dolg dan pri kraljici

2. dan (potikanje naokoli)
Dolg dan pri kraljici.
Potikali sva se vse naokoli.

Ko me je v tretjem nadstropju pograda zjutraj začelo nekaj žokati, je bil pravzaprav največji podvig ugotoviti kako prilesti na tla. Najhitrejša pot s padcem, pač ni najboljša možna izbira.
In po zajtrku so se začele dogodivščine.
Od hostla do King Cross postaje sva vzeli kar pot pod noge in jo peš krenili. Z iskanjem smisla med postavitvijo zemljevida in dejansko orentacijo, nama je z malo pomoči še enega ogleda uspelo najti pravo pot.

Prvi cilj je bil - kupi celodnevno karto podzemne in se slikaj na peronu 9 3/4. Obkljukano oboje.
Sedaj imajo v zid pritrjen del vozička in nad njim tablo 'Platform 9 3/4' da je vse skupaj enostavneje. Da sem nad zgodbami o Potterju navdušena smo si pa že tako ali pa tako na jasnem.

Drugi podvig dneva je bil - pojdi pred muzej Madam Tussaud, da vidiš gnečo. Glede na to, da sva drugi stali v vrsti ob zgodnji uri - 15 min pred začetkom, sva si po dobrih 5 minutah premislili in namesto tega izbrali vožnjo z turističnim avtobusom po mestu.
Odlična izbira in še nekaj črtano s seznama.

To sva tako dobro izbrali, da sva na prvih sedežih v zgornjem nadstropju obsedeli za dobre 3 ure in videli vse.
Vse pomembne znamenitosti. Vse tisto, kar sva imeli še na seznamu in vse spremembe vremena.
Vreme tako stereotipno londonsko. Nič proti.
Nastale so najboljše deževne slike skozi s kapljami prekrito sprednjo šipo v zgornjem nadstopju.
Vreme - močno rosilo na vsake toliko časa. Drugače pa zelo spremenljivo. Popoldanski del dneva naju je spremljalo sonce.

Po tolikem času vožnje je nekako težko vstati s stola. Ampak se ne damo in kot bi mignil sva se znašli na Oxford Street oziroma nakupovalni ulici. Čeprav nobena od naju ni imela nobenega pretiranega namena ali veselja do kakšnih nakupov, sem zakorakala iz Primarka z vrečko. Jopica. Pulover z zimskimi motivi in ovcami. Pikice na štumfkih. Ter pikčasta obleka za čaj s kraljico. Ker nikoli ne veš kdaj te kaj takšnega doleti.

Skratka. Ampak po koncu dneva do čaja ob petih sploh nisva prišli.
Videla sem prikupne lomo fotoaparate in nisem skrivala navdušenja. Slikala sem se s stražo. V obliki Miki miške.
Slikala sem se s kraljico in njenim psom. Našla sem Time-Turner Hermione in kot otrok strmela vanj. In vse palice, metle, zemljevide in podobne stvarii povezane z gospodičem Potterjem in njegovo druščino.
Verjetno bi lahko cel dan strmela v te stvari.

V trgovini Narodne galerije sva se znašli 5 minut pred zaprtjem, amapk na koncu nisem kupila nič. Le v Liberty sem vzela beležkico s sovico, katero sem šele v tretje vzela.

Sprehajali sva se čez parke in se vozili s podzemno ter kraljici, ki jo ni bilo mahali pred Buckihmgensko palačo.  Tam sva obsedeli pred palačo preden sva se spet znašli med vsemi vevericami v parku.

Harrods naju ni navdušil. So me bolj božični okraski v Liberty trgovini. Konec septembra je fino zaplavati v božično razpoloženje za trenutek ali dva. Z božično glasbo in lučkami razprostrtimi čez prostore.
Dan pa se je zaključil s porcijo fish&chips ter enim Bulmerjem. V pubu, ki ni bil tipičen.

Shearwater - Animal Life

London

1. dan (večer)

Vse to so zapiski na mobitel na večer zapisovanja.

London!
Kar ne morem verjeti. Mislim, da sem še vedno v fazi nedojemanja in bo prišlo za menoj.
Srečna sem in malo izgledam tako, sem slišati in malo sem zmedena. Živčna sem bila, da ni bilo za nikamor, ampak, ko sem prispela na Otok je vse izpuhtelo. Večinoma.
Kar od doma do Celovca. Tam v Anglijo do Londona. Z različnimi tipi prevozov. Avto. Letalo. Avtobus. Podzemna.

Prvi vtis - navdušena sem. Angleška pokrajina me je že med samim letom precej fascinirala. Polja v neskončnosti vidnega polja in podeželske hišice. Organizirana naselja z istimi hiškami.
Ko smo vozili po levi, sem se spraševala, kaj je pravzaprav z nami narobe, da vozimo po desni, ker se mi je to zazdelo predvsem samoumevno.
Torej na koncu sem presenečena nad tem koliko sem navdušena nad vsem.

Rdeča govorilnica. In dan sem zaključila z mafini ter plezanjem v tretje nadstropje na pogradu v kleti.

Architecture In Helsinki - Escapee

Izlet na Otok

Najboljši je moment, ko se nekaj v momentu zamisliš in pesem v ozadju dobesedno pospremi tvoje razmišlanje. Fak.
"Hočem te imeti tukaj in zdaj..."
Fajn.
Pa saj ni prvič danes. Ampak to je najbolj nedavno naključje.
No, sedaj se resno sprašujem, če to sploh še so naključja?

Torej kam letim jutri?
Ja. Anglija. London. Na čaj s kraljico ob 5ih.
Saj je že dosti, da mi bo družbo delala na vseh bankovcih, če se ravno ne bova srečali na čaju.

Dobila sem paketek glasbe za na avion. Našla sem star mp3 predvajalnik, ampak se mi zdi, da je bilo z njim nekaj narobe, samo še ne vem kaj.
Tako, da bo. Recimo?

Ben Howard - Keep Your Head Up

Vitamix

Danes je res uradni konec poletja. No, če bomo pikolovski je bilo že včeraj uradno konec poletja ob 14.49, da smo natančni. Torej smo se najboljše poslovili od poletja.
Torej lahko nadgradim včerajšnji naslov. Spontan izlet: Bovec. Misija: pozdrav jeseni.
Tako.

Vitamix je najboljša "fejk" Cedevita daleč naokoli. Ker je bilo pravo veselje, ko sem jo danes zjutraj našla na pultu.
Torej sedaj lahko popravim trditev od zadnjič. Z enim tankom sem naredila 500 kilometrov.
Sedaj bom samo čakala kdaj bo lučka svetila. Ja vem, to nima nobene veze s cedevito.

Pravijo, da sem slišati srečno. Ja, to pa zna biti nenavadno.
Morda res, kdo bi vedel. Saj res, jaz bi morala. Šment.
Mogoče.

Moja produktivnost je sicer na nuli. Pa saj je nedelja. Ampak zdi se mi, da me vsi grdo gledajo, ker nič ni od mene.
Pa saj sem posodobila pesmi za v avto. Kar mi je vzelo nekaj časa. Upam, da bo ta nov sistem deloval. Samo še kam se moram peljati. Ali pa bom šla samo v avto sedeti in poslušat glasbo.
Pobarvala sem en ključ. Da sedaj lahko takoj vidim kater je kater.
Pes je šel z menoj na sprehod. Ali pa jaz z njim. Zapeljala sem se po kruh in ugotovila, da nimajo več nedeljskega popusta na pekovske izdelke. Kaj pa sedaj?
To bo pa že skoraj to - od moje produktivnosti. Res ni bilo nekaj.

Danes sem končala nekje pri Nini Pušlar. In tam okoli. Kar se glasbenega poslušanja tiče.
Dobila sem tudi pesmi, ki sem jih hotela, v poslušanje. Če sem pa strmela, zna izpasti prej nadležno kot kakorkoli, da bi slišala vsaj malo za pokušino, ampak sem na koncu dobila le dozo žgačkanja. Zabavno, blazno zabavno. Tu zaznamo sarkazem. Saj sem se namrdnila in smo se potem že smejali. Vdala sem se v usodo.
Bom pa sedaj na "repeat" poslušala. Prav...

Nina Pušlar - Odhajam z vetrom

Spontan izlet: Bovec

Luštno nam je. Če gremo kar takole spontano v Bovec.

Kakšno naključje je, da zjutraj poslušaš Imagine Dragons in ko se čez nekaj ur usedeš v avto zaslišiš njihove pesmi. Najboljše naključje.
Ja, predvčerajšnjim je bil plan tak, da gremo na morje pogledat. Potem se je v drugem klicu to spremenilo v dejstvo, da ne gremo na morje, ampak bi lahko šli v Bovec. Z zadnjim sms-om večera pa je prišel pritrdilen odgovor, da gremo naslednji dan.
Torej včeraj, dogovorjeni nekje med 10to in 11to, ki se je spremenilo na opoldne in to se je močno bližalo eni uri. Ampak smo šli. In to je vse kar šteje.
Imeli ravno toliko sreče, da nismo čakali v tisti vrsti, ki je nastajala za Karavanke, ampak je vrsta do izvoza za Kranjsko Goro imela še nekaj avtomobilov prednosti. Na našo srečo. Ker danes se je ta nekajkilometerska vila prav izpred predora Karavank do nekje pol poti med zadnjo bencinsko in izvozom za Jesenice. Noro. Ljudje so morali stati uro, dve, kdo bi vedel, mi pa smo se samo čudili sami sebi kakšno srečo smo imeli prejšnji dan.

Sami šaljivci. In šale smo zbijali eno za drugo, tako da nam med vožnjo ni bilo dolgčas. Kaj šele, ko se je KajaGarmin vklopljal na vsake toliko časa. Za popestritev. In smo se zopet ustavili pri tistem jezeru z otočkom na italijanski strani.
Ni minilo dolgo, ko smo premagali Strmec, se spustili mimo Loga pod Mangartom in bili en, dva, tri v Bovcu. No, skoraj. Še vsi ovinki.

In zadnja šala predno smo se razpakirali je bila, če imamo ključe. Kot bumerang nas je udarila resnica iz šal nazaj, ko smo ostali zunaj pred zaprtimi vrati. Imeli smo ključe, ampak očitno, ne pravih. Dobro, da obstajajo rezervni ključi.

Kaj torej sledi? Popoldanski dremež. Skiciranje skozi okno. Igra Tangrama. Igra Catana s kockami. Igra Acitvitya. In dejstvo, da smo pokonci vse do jutra. Tako mimogrede.

Luštno nam je, ko se smejemo pri igranju Catana s kockami. Kjer je možnost, da dobiš tisto, kar si zamisliš izredno, presnetljivo, nenavadno velika. Tako izredna, da ni za verjeti.
Očitno prinašam veliko sreče, ali nekaj kar se ne da bolje opisati in nadomestimo to, kar z besedo sreča.
Če enkrat pihneš v kocke, tako za srečo, in dobiš tisto, kar hočeš - je to sreča.
Ko se ti to naredi šestkrat, sedemkrat zapovrstjo - je to zgolj nedojemljivo in izredno nenavadno. Takšne možnosti bi morale biti tako majhne, da jih skoraj ni. Ampak ne pri nas. No, pri nama.
Mogoče pa drugim res prinašam srečo. Z držanjem pesti, pihanjem v kocke za srečo in podobno. Najboljša moralna podpora in najboljši škrat pod celotnim sončnim osončjem. Ja, to bo to. To sem.

Pri igranju Activityja pa je zanimivo, da imamo pod nekaterimi pojmi vsi drugačne predstave kaj bi to bilo. Bilo je pri razvratu, letvici, hevreki in še kaj bi se verjetno našlo. Saj nam je šlo dobro. Recimo.
Plešec - plešast plesalec, ki prečka cesto. Takšno definicijo smo iznašli. Drugače je samo ekspresiven izraz za plešastega človeka.

Ko je najbolj mučna stvar v dnevu, da se dopoldne usedeš za mizo in poskušaš pojesti kos kruha.
To sem po koščkih in s premori jedla dobesedno pol ure. Dobesedno.
Ker ravno, ko sem se usedla za mizo sta bila kazalca tako razporejena, da je bil veliki kazalec na šestici. Ko sem pobrala vse stvari z mize pa je bila polna ura.

Žličkanje. A ni zabaven izraz?
Ko me med dopoldanskim dremežem zbudi zvok kitare in prepevanja, se pretihotapim nazaj v sobo.

Sprehod. Skozi Bovec in mimo vseh apartmajev do stop znaka ob cesti, kjer se nasproti nekaj gradi. To je bil prvi sprehod.
Drugi je šel mimo blokov do gugalnic in se je tam obsedelo za dobro uro. Ko naju je pospremila glasba in petje iz našega apartmaja. Ja, očitno smo bili tako glasni.

Ta izlet je bil tako na mestu, da bolj ne bi mogel biti. Blazno kulj je vse skupaj izpadlo.

Coldplay - Every Teardrop Is a Waterfall

Dinozavrovo meso

Danes sem prejela nekaj zanimivih klicev. In ko ob koncu dneva potegnem črto, ugotovim, da me je klicala skoraj celotna morska posadka oziroma delegacija. Z idejami, željami in prošnjami.
Zanimiv dan. Ni kaj.
Skratka najprej je bil klic o tem, da gremo na morje. Skoraj takoj. Malenkost čez mejo.
Ampak sem prejela kasneje drug klic, ki je to idejo opustil. Čeprav sem bila popolnoma pripravljena na akcijo. Se je pa porodil nov projekt. Kdo ve. Morda gremo jutri na pot.
Luštno bi bilo.

Potem pa sem dobila klic in razložila kdo vse me je klical. In čez nekaj časa sta se mi na vratih pojavila naša "mami" in "oči" naše morske dogodivščine. Tiste z družinskim avtomobilom in krokodilom.
Saj pravim. Zanimiv dan.

Če puranje meso malo pokuhaš v teranu, postane prav živo vijolične barve. Jaz sem ga okronala za dinozavrovo meso. Ker je izpadlo tako smešne barve. Bilo pa prav okusna večerja.

Mmmm.

Dobro sem se zmenila za današnje kosilo in popolnoma pozabila na to. Ker sem domače paprike predala v nadaljno obdelavo in dobila za kosilo filane. Saj vem, da sem se nekaj časa nazaj pritoževala. Ampak sedaj je že jesen. Skoraj. Sedaj dovolimo takšni hrani, da napolni naše želodce.

Veverice ni več.

Z enim tankom bom naredila 500 kilometrov, kar je rekord. Ne vem, ali je bencin tako drugačen. Ali sem vozila tako "pridno". Ali je avto malo porabil. Ampak nekaj je definitivno - še nikoli nisem prišla čez 450 z enim tankom. Danes pa mi je kazalo malo čez 490 pa še kazalček ni padel pod E.

Luštno. In še vedno se vozim s "poceni" bencinom. Tistim izpred vseh podražitev.

Saj pravim. Skoraj nemogoče.

Zaključila sem tudi s serijo Mad Men. Ubistvu mi je serija všeč. Nimam tistega norega navdušenja. Samo kul se mi zdi. Zgodba in vse. Mogoče se je obdobje in stil že toliko spremenil, da sem prej kazala več naklonjenosti, ampak kljub vsemu so mi všeč njihove zgodbe. Svet oglaševanja. Kreativni team.

Šla sem kupit barvna pisala, pa sem prinesla "napačno" barvo domov. Tiste, ki mi je zmanjkalo nisem vzela, ker sem mislila, da je ta kuli tisti, ki še vedno dela. Pa sem se uštela.

Imagine Dragons - On Top of the World