Mrtva riba

Ko sem danes opisovala svoje razpoloženje, počutje, dejanje ali karkoli sem že hotela povedati, je bilo vse skupaj zajeto v dve besedi. Mrtva riba.
Kje sem našla to in kako mi je prišlo na misel, ostaja neznanka. Očitno sem se že tako počutila.

Danes me je posrkala knjiga. Nekakšno obvezno branje za izpit. Umetnostna zgodovina v podobi The Story of Art. Skratka prilezla sem tam nekje do tretjine knjige. Potem imam še dve za povrh.
Ampak sedaj sem dobila nazaj tisti občutek, ko se lotiš pospravlanja v času izpitnega obdobja. Študentom je verjetno poznan.
No, to se je zdelo veliko bolj zanimivo opravilo kot branje.

Brisača!
Kako priti do veliko "lajkov", ker se mi zdi, da sama sebi najedam.
Ampak bi bilo res kulj imeti takšno brisačo s hobotnico za na morje. In verjetno bi se kje našel še kdo, ki bi jo odnesel na plažo.
Lahko preletite vse predloge, ki jih imajo in potem glasujete. Klik.
Drugače pa klik na slikco ob desni in všečkajte! Za hobotnico! Prosim?

Ker če dobim brisače, jo tudi kakšen nadobuden bralec dobi.
Zdi se mi tako nemogoče, da bi prilezla čez številko 150. Res.
Kakšna pomoč? Ali nasvet?
Dobrodošla. Vsekakor.

The Fray - Vienna

Toast pižama

V zadnjih dneh sem raztresena na vse konce in pišem za vse živo, samo zase mi zmanjka časa. Zdi se mi, da mi je uspelo natipkati seminarsko oziroma seminarski nekaj podobnega. To mi je izčrpalo tisto pisanje, ki je ponavadi namenjeno za zvečer in za blog.
Poleg tega sem si zmišljevala še nove govore in uspela dopisati še štiri dodatne vrstice. Morda mi res uspe zaključiti, ker sem danes na informativni točki pograbila letak z napisanimi navodili. Da je bolj resno. Imam še dobra dva tedna časa.
Mi uspe?

V nedeljo sem zvečer uspela iti na eno izmed potopisnih predavanj, ki se vsako nedeljo odvijajo v prostorih Klubarja v okviru KŠK-ja. Tokratšnje je bilo namenjeno delu v tujini, ki ga organizira STA v Ljubljani. Dejansko zanimivo predavanje. Ampak pravzaprav ne vem kako bi se opredelila do tega. Mogoče me na trenutke malce mika, mogoče me ne. Zdi se mi, da sem izmenjavo že odpisala. Ampak mogoče sem preveč nepredvidljiva, da bi vedela za sigurno. Ampak...
Moje načelo bo - pustimo se presenetiti, kako se obrnejo stvari. Ker zadnje čase poskušam narediti najboljše iz tistega kar mi je ponujeno. Ja, poudarek je še vedno na poskušam.

Malo me je razganjalo. Verjetno je bila kriva polna luna. Tako se pretvarjam. Morda ni bil kriv pogovor, ki se je napeljal tako oziroma so se bolj kot ne moje misli. Ker potem doma me je čakal Seks v mestu po televiziji.

Včeraj se je našel čas za kosilo. Res je fino, ko se lahko med vsemi načrtovanimi stvarmi, zapolnjenimi urniki in nekaj kilometrskimi medkrajevni razliki še vedno najde tista urica ali dve. Lahko bi rekla da pride prav ravno toliko, da se napolnijo baterije. Ker z veseljem vzemam prav vsak trenutek, ki je na voljo. Razen smučanja.

Danes pa sem bila pridna že zjutraj. Bila sem v mestu. V knjižnici. Šla po kupončke. Plačala članarino. Si izposodila eno knjigo od treh. Za drugo sem se zmenila, da jo prevzamem zvečer za tretjo pa sem šla na potep v sosednjo vas. Ampak kaj, ko me je na vratih pričakala tabla z delovnim časom in se moja ura ni skladala z odprtjem. Vsaj nadalnje štiri ure ne. In sem jo mahnila od vzhoda do zahoda kar po avtocesti.
Kar se je zgodilo vmes je bila seminarska. Urejanje. Kosilo. Sprehod. Oddajanje.
Potem pa sem se že kmalu, ko sem na hitro še nekaj zrisala, odpravila proti mestu malenskost stran, kamor se že dolgo nisem zapeljala. En, dva, tri sem bila v Domžalah.
Dobila sem toaste. Imeli smo Pižama toast ali toast pižama parti. Kakorkoli to obrneš. Obvezna oprema je bila zimska verzija poletnih oblačil. Ali vsaj pižama. Potem smo se nasitili še s torto, namenjeno vsem in nobeni posebni priložnosti. Imeli smo krajši brainstorming, vihranje možganov in krajšo obnovitev umetnostne zgodovine.
Potem pa je bilo to to in je bilo potrebno iti domov. Enkrat te je treba vreči s hiše, saj sem v resnici prišla samo po knjigo. Odšla pa z dvema knjigama, polnim želodcem in sopotnico do drugega ovinka.

Prišla sem do ugotovitve in sklepa, da ima ples precej zaznamovalno vlogo v mojem življenju. Mogoče sploh odkar se ne ukvarjam z njim aktivno. Ah, ta globokoumna razmišlanja pod tušem.
Prvo je bil moj solo nastop na valeti. Morda še vedno ne vem, kdaj sem imela idejo in kako sem prišla do dejanske izvedbe, ampak vse kar sedaj vem je, da sem na zaključni prireditvi oziroma valeti pred celo šolo, vsemi starši in učitelji zaplesala Paso Doble. Sama. Z dolgim črnim krilom, ki je če se prav spomnil, vseboval 6 ali 8 metrov blaga. Precej težka zadevščina. Predvsem, ko moraš uporabiti kar nekaj sile, da jo zavrtiš.
Mislim, da sem še vedno precej presenečena sama nad seboj in to potezo.
Drugo ni bil še kašen samostojen nastop na maturantskem plesu, ker sploh nisem plesala. Ne ves ta čas, ne na maturantskem plesu. Bolj je bila zaključna seminarska za umetnostno zgodovino, ker sem si kljub vsemu zbrala temo "Motiv plesa skozi obdobja". Kar pa ni bila najlažja tema. Ampak sem se res potrudila, poiskala in raziskala možnosti, motive in figure, ki plešejo. So plesale skozi čas. Od jamskih poslikav vse do Degasevih baletk in naprej. Čeprav se mi zdi, da se je to sedaj nekje zgubilo in nimam več tega dokumenta. Morda nekje obstaja natisnjena seminarska naloga.
Potem je tu nekje prišla rekordna četvorka in zaključek srednje šole. Torej smo plesali. Sredi Slovenske ceste. Sredi Ljubljane. Pod dežniki. Skupaj z vsemi ostalimi in v tistem letu ustvarili najdaljšo četvorko.
Na drugem faksu ustvarim Re-design oziroma preoblikovanje podobe plesne šole in se to znajde tudi na zaključni razstavi.
Letos me je pa čakala salsa, ki mi je svet postavila tako na glavo, da je sedaj pozitivno nastrojen. Stvari so se obrnile toliko na bolje, da sem precej srečna in z veseljem uporabljam dvojino, ki jo slovenščina nudi. Nekje, ko sem obupala in nehala verjetni me je čakal telefonski klic in povabilo na salso. Sprejela sem ga bolj v dvomih, ampak večer se je končal precej bolj obetavno. In tu se je zapletla zgodba naprej. Ko se sedaj poplesuje vse polke in počasi brez glasbe sredi sobe.
Moja zgodba o plesu se je razpletla in zaplela do tukaj. Naprej pa se še bo.

Big Foot Mama - Slab spomin

Hot dog

Sedaj še smrečice ni več.
Igra pa je izenačena med tremi kvartopirci. Kdo je najhujši?
Skratka. Mi. Karte. Kitajski poker. Joj. Na koncu se je bratu nasmehnila sreča in jo je zvabil na svojo stran.
Midva sva imela svojo.

Avto me je čakal. Navkljub vsemu.
Talent sem. Vem.

Tako, da danes se premikam naokoli bolj počasi.
Vstajam kot kakšen upokojenec, ker sem včeraj tako vneto igrala, da imam muskelfiber.
S stola, kavča, postelje. Največji izziv je bilo prilesti na pograd. Dosežek in pol.
Pa se mi niti ni zdelo, da sem se tako zelo naprezala. Ampak sedaj vsaj vem, da imam veliko mišic. Mogoče bomo morala večkrat kegljati.
Jamram. Se zgodi. Ampak mislim, da me to zabava ravno toliko kot moje šaljenje včeraj.
Tam nekje.

Of Monsters and Men - Mountain Sound

Moja šala dneva

Ja, po dolgem času sem imela spet šalo dneva. Sicer ne vem več kaj se je zgodilo nazadnje, ko sem jo imela, samo vem, da sem jo. A veš, to je tisti trenutek, ko se začneš na polno šaliti na svoj račun, ker si tako zelo… kako bi se reklo… neumen.
Ja, ker ugotoviš, da si tako zelo neumen.

Kegljali smo.
V torek sva hotla iti na bowling, pa se po spletu dogodkov to na koncu nekako ni izšlo. Kriva je kremšnita. In kava. In torek. No, vse skupaj.
Ampak potem je to treba nadoknadit. Ker pač kdo ima kaj proti kakšni uri neumornega metanja krogle. Kugle?
Na koncu je naneslo tako, da se nas zbere cela druščina in ugotovimo, da se nam bolj splača kegljati kot bowlati, poleg tega pa smo skoraj vsi to počeli prvič.
Fino je bilo. Prav zabavno.
Čeprav sem po prvih metih že skoraj obupala, se je nekje na polovici vse čudežno obrnilo skupaj z mojim rezultatom. Potem pa se je zgodilo to, da mi je šlo. Precej dobro. Že skoraj preveč.
Imela sem najboljši met. Kar je pomenilo petnajst podrtih kegljev. In zvezdico poleg. To so mi napisali, ko sem zginila naredit dva požirka.

Ključe sem zaklenila v avto!
Bravo jaz!
Ja, ključe sem zaklenila v avto.
V tistem trenutku, ko smo se nakegljali in nam je ura potekla, sem po torbici brskala za ključi. Ker so ženske torbice pravzaprav torbe, sem skoraj vse ven zložila in prišla do dejstva, da jih sploh ni notri.
In potem sem pošpegala skozi šipo avtomobila in ugotovila, da sem jih pustila notri.
Še enkrat si zaslužim aplavz, za… karkoli to že je.

Prva šala dneva je bila. Ne pijem, ker vozim.
No, druga je bila. Ključe sem zaklenila v avto. Haha.
Taka šaljivka sem, da mi ni para.

Na koncu sem se odločila, da se prvotni načrt malce spremeni. Nekaj lepotnih popravkov, ker je tudi nekaj stvari, ki sem jih potrebovala, ostalo zakljenjenih v avtu.
Potem sem dobila sladoled s čokoladnim prelivom, da sem si zamrznila možgane in en McNagec za povrhu. McNuggets, vem.
Skratka.
Ampak večer se je iztekel fino. Zelo fino. Oh.
In to šteje. Definitivno.

Bruno Mars - Locked Out Of Heaven

Koledar z mojimi ilustracijami.

A veš tist moment, ko gledaš film. In gledaš film in si rečeš ok. Pa glejmo film.
Ampak potem ga je konec in si rečeš - kaj za vraga sem sedaj to gledala?
No, nekaj takšnega sem gledala. Naslov pa ima For a Good Time, Call...
Saj mogoče ni tako zelo napačen. Ampak je. No, ne vem. Šment.

Koledar!
Koledar imam.
Prav takšen, katerega sem si sama zrisala. Oblikovala. Natisnila. In še zvezala ter obesila.

Ja, prav sama.

To je bil moj mali projekt, ker sem imela že nekaj časa željo, da bi si naredila koledar.
Pa nisem imela motivov ali pa ideje. Potem pa sem začela z risanjem živali in tako je padla zamisel. Koledar z živalmi in barvnimi krogi. Skratka, nastalo je nekaj prav luštnega.
Za moje pojme. Kar ponosna sem na to, da sedaj visi pri meni na steni.

Koledar z mojimi ilustracijami.
Prav kulj je.

To. Drugače pa sem imela danes dva zelo različna pristopa in stila glasbe.
En je zajemal pesmi kot so "Do You Wanna", "S&M", "Sweet Dreams", "Užitek na replay" in podobno. Drugi pa je zajemal "Venček valčkov" in "Turbo mix".
Ne, sploh ne sprašujete.

Če se pa najde kdo zainteresiran, se pa ponovno podam v ta postopek, kaja.zalokar afna in gmail.com.
Za kakšen dvomestni bankovec. Tako.

Čuki - Sončni žarek

Zimsko potepanje po Bledu

Simpatičen dan je za menoj.
Čeprav mogoče res nisem napisala loto listka za sedmico, je šlo vse drugo toliko precej bolje.
Od številk, rok, nog, karkoli pač že.

Zimski izlet na Bled.
Tako precej spontan, ker je bil ravno tak dan. Sonce se nam je sicer prikazalo šele kasneje, ampak smo se zabavali. Bil je kot mali "družinski" izlet. Imeli smo enega laboda, ki nas je zasledoval. Eno težko uganko. Mali je trem puncam tako zagodel, da nismo mogle skupaj spravit ustrezne besede na "s". Verjetno smo vse možno porabile, ampak svet pa nobeni izmed nas sploh ne bi padel na pamet.
Če bi imeli film v fotoaparatu se ne bi tako noro izživljali, kot smo se. Nastalo je vsega skupaj čez 400 fotografij in nekaj posnetkov. Na koncu je bilo že tako, da smo izmenično skakali pred objektiv in držali fotoaparat, ko smo dobili kakšne ideje ali novo svetlobo na sceno v ozadju.

Če je kdo poslušal petje kakšne "na otoku sredi jezera", obstaja precejšna možnost, da smo bili mi.
Če je kdo slišal vneto razpravo o črkah in živalih, tudi to smo bili mi. Poleg vsega.
Ampak je bilo tako zelo zabavno. Ker na koncu koncev smo si ustvarili eno fino dopoldne.
En fin dan s sprehodom ob jezeru in fotografiranjem na polno. Pod potegnjeno črto.

Race pa mi. Pa race pa mi. Pa labod pa mi. Tako nekako je šlo.

Kasneje smo se v Bufu do sitega najedli in popadla se nas je tipična nedeljska utrujenost, ki pride po kosilu. Imela sem bučkast dan.
Juhica iz bučk in testenine z bučkami in piščancem. Pa načeloma nisem največji ljubitelj zelenjave ali bučk. Vendar pride dan, ko se naredi kakšna izjema.
Smo se počasi naglodali še sladice, počasi in vsak svoje.

Še nekaj.
Imela bi brisačo. Res.

Za vse dobre dušce, lahko rečem, da zbiram lajke. Saj vsi vemo, fejzbuk in te zadeve. Če se kdo loti tega, hvala.

Spontan kankan trenutek.

Ansambel bratov Avsenik - Otoček sredi jezera

Ror ali nanizanka

Očitno ne vem več kaj bi sama s seboj, ker se kar naprej poskušam zaposlovati z raznoraznimi razpisi in natečaji. Danes sem spet odkrila nekaj novega. Dobila idejo. Izvedla in poslal. Ha.
Več v kratkem.

Zadnje čase me je očitno strah, da se ne bom najedla zarečenega kruha. Da se ne bom prehitro hvalila in bo potem vse splavalo po vodi.

Nekje pišem. Nekje rišem. Nekje oblikujem.
Polno zaposlena, ampak očitno še vedno ni videti, ker se zdi, da sploh noben ne opazi.
Problem oblikovalca je to, da dokler nima končnega rezultata nima nič oprejemljivega in potem vsak predvideva, da cele dneve zabušavaš. In bolj kot razlagaš kako delaš na nekem projektu, bolj se tebi zdi, da cele dneve zabušavaš. Prekleto.

Kremšnite. Kremšnite!
Ena in pol kremšnite.
Mama danes praznuje pa je po dopoldanskem sledil še popoldanski prigrizek in vmes posladek. Dvakrat. Porazdeljen.
Ampak prišla sem do biftka in kremšnite v enem dnevu. Fino. Super. Fajn!
Za zajtrk sem naredila iz pomečkanih oblačil, kupe zloženih. Ob spremljavi današnjega sporeda nanizank.
Saj ne vem kaj je bolj nenavadno, ko začneš preveč razmišljati. Ror ali nanizanka.
Ker dokler te nekdo ne zmoti in povpraša, sploh ne veš kako smešno nenavadna je beseda, ki jo izgovarjaš.
Res.
Zakaj bi pečici rekel ror?

Film gre po petnajst minut. Dolg je pa dve uri pa pol pa še malo. Grozno.
Če se pa premor malce zavleče, računalnik odloži in potem se preprosto zamotim.

Bruno Mars - Runaway Baby

Kolotek

Postaviš. Zmagaš. Pospraviš.

Now Is Good. Iskreno sem pričakovala na nek način drugačno vzdušje. Vsaj tisto, ki te prime med ali po filmu. Morda sem preveč upov vložila ali nekaj, da ni naredila takšne vtisa. Ker imamo dekle z rakom, ki se pri rosnih 17ih odloči, da konča z zdravljenjem in se poda na zadnjo stopnjo življenja. Umiranje. Imamo seznam. Imamo sosedovega fanta. Imamo zaščitniškega očeta in mamo, ki se je glava ne drži. Saj je fin film, ne rečem. Samo zdi se mi, da sem jaz pričakovala nekaj drugačnega od njega. Aja pa angleški je. Kar mi je veliko bolj všeč. Dakota Fanning pa je v glavni vlogi.
Težka tema je. Ampak je tudi to.

Ne vem zakaj v upanju na vsake toliko časa malo pogledam na Ryanair, da vidim kakšne so kaj cene. Kdaj so kaj poleti in tako. Očitno me ima, da bi šla kam.
Saj nekje v zraku so načrti, ampak pustimo času čas in Ryanairu, da spusti cene.

Maroon 5 - Daylight (Playing for Change)

Turnir iger

Uspelo je. Spekla sem kruh.
En hlebec kruha. Več poročam jutri, ko bo za poskusit.
Ampak po navodilih iz peke kruha oziroma navodilih drobnih nasvetov za male gospodinje, ali kako sem že opisala to, sem se danes lotila. Vse je šlo po načrtu in izgleda prav fin hlebec.
Oče pravi, da mi gredo dobro od rok te pekovske in slaščičarske spretnosti. Kuhanje verjetno tudi.

This is 40. Vseeno, če ne bi pogledala tega filma. Če bi ga ocenjevala, bi rekla da je kar v redu podlaga za pospravlanje. Ta ameriški humor je včasih tako nerazumljiv, da je že malo težek. No, je težek. Niti ne malo.

Turnir iger.
Imela sva mali maraton z bratom. Sicer se je rezultat na koncu nagibal v njegovo smer, ampak nič za to. Moje zmage so bile tri. Remi. Žandar. Kockanje.
Ostalo pa je pobral on. Catan. Scrable. Človek ne jezi se. Štiri v vrsto. Mikado.
Saj pravim, da sva imela turnir.

Taylor Swift feat. The Civil Wars - Safe & Sound

Ista scena, a drugačna

Ista scena kot včeraj. Ista pesem je preigravala. V istem časovnem okvirju. Vladalo pa je popolnoma drugačno vzdušje s popolnoma drugačno čustveno podlago.
Zanimivo je to, kako je lahko nek na videz enak trenutek obrovnavan drugače glede na to kako se počutimo v tistem trenutku. Ali pa je vsaj pri meni tako.

Ko se ti zgodi nekaj takšnega, veš da nisi več pri sebi in se začneš smejati na svoj račun.
Predstavljajmo si situacijo, ko pomešam nekaj. Ker je žlica umazana jo obližem in kot edina logična sledeča stvar se mi zdi, da jo sedaj lahko vrnem med "pomito posodo". Dobro, da se mi je nekje na pol poti od ust do prostora za odlaganje posvetilo, da morda to ne deluje tako. Voda je stekla v pomivalno korito in žlico sem lepo oprala.
To je skoraj tako, ko moko začneš pospravljati v hladilnik. Ali škatlo s kakavom. Ponavadi.

Danes nisem samo jaz šotorila pod kovtrom. Imela sem družbo.
Na koncu sva videla pol ure filma in obupala. Nad gledanjem filma predvsem.

Charles & Eddie - Would I Lie To You?