Predstavljajmo si prizor.
Luči nad menoj na železniški postaji. Okoli mene ljudje, ki čakajo. Da preidejo iz točke A do svojih domov. Ljudje, ki čakajo, da pridejo iz točke A zgolj do točke B. Čakajoči. Vključno z menoj.
Zunaj snežna odeja prekriva vse naokoli. Znak "Ne hodi čez progo, je smrtno nevarno",skriva spodnji del napisa.
Mrak se spušča. Sneži. Nežno, lepo. Počasi. Diskretno. Pozna se zgolj v soju luči, ki osvetljujejo delček poti, ki jo preletila vsaksa drobcana snežinka.
Del pogleda mi zastira kapuca na glavi. Da se počutim kot kakšena junakinja iz pravljice. V ušesih mi odzvanja "Taking Pictures of You", ki jo prepeva skupina The Kooks.
Fin prizor.
Vlak pripelje. Vstopim. Vzamem računalnik in pustim prste, da se razgibajo po tipkovnici. Zunaj pa prizor dveh zaljubljencev. V odsevu okna pa moja podoba.
Domine sem ustvarila. In škatlo za njih.
Domine sem zrezala. In polepila ter sestavila škatlo za njih.
Vse skupaj sem oddala. Baje je šlo naprej na razstavo. Ne vem kakšno, ne vem kdaj in kje.
Preklestvo neprepoznavanja črk. Zakaj!?
Kako neprikladno se pozna ves stres, čokolada in ostanek mesečnih težav na sredini desnega lica. Grozno!
Ana Karenina.
Vrhunski film. Ker je prikazan drugače kot bi pričakoval. Ker ni nekaj, kar smo že gledali in videli. Ker je bolj gledališko, kulisasto s presneto interesantnimi scenami.
Če ne poznaš njene zgodbe je film prevelik in te pogoltne ter nezadovoljnega izpljune.
Če se ti vsaj nekaj sanja pustiš zgodbo nekje v ozadju in se osredotočiš na gibe. Kretnje. Dogajanje. Spreminjanje. Vse od koreografije plesa do koreografije korakov in prehodov. Ampak najbolj udaren je pa vlak. Tako ali drugače.
Pri sami Ani Karenini mi je všeč njen propad. Njen konec. Njen obup. Mislim ne ravno všeč, ampak dela vse skupaj zanimivo. Ker ona sama po sebi je odrasla oblika razvajenih hčerk bogatašev. Tistih, ki morajo imeti vse, da so srečne. Jude Law je prav tako zanimiv, ker igra nasprotje likov, ki jih je igral predvsem pred leti. Ponavadi je on zapeljeval, verjetno varav, sedaj si je našel lik v katerem je varan. Karma. Ne, saj ne.
Kar me pa muči je pa dejstvo, kaj je Lenin ugotovil. Kaj je ugotovil?
Da ceni male trenutke? Da ceni tisto kar ima? Kaj je?
Ampak super. Fino. Fajn. Res.
Luči nad menoj na železniški postaji. Okoli mene ljudje, ki čakajo. Da preidejo iz točke A do svojih domov. Ljudje, ki čakajo, da pridejo iz točke A zgolj do točke B. Čakajoči. Vključno z menoj.
Zunaj snežna odeja prekriva vse naokoli. Znak "Ne hodi čez progo, je smrtno nevarno",skriva spodnji del napisa.
Mrak se spušča. Sneži. Nežno, lepo. Počasi. Diskretno. Pozna se zgolj v soju luči, ki osvetljujejo delček poti, ki jo preletila vsaksa drobcana snežinka.
Del pogleda mi zastira kapuca na glavi. Da se počutim kot kakšena junakinja iz pravljice. V ušesih mi odzvanja "Taking Pictures of You", ki jo prepeva skupina The Kooks.
Fin prizor.
Vlak pripelje. Vstopim. Vzamem računalnik in pustim prste, da se razgibajo po tipkovnici. Zunaj pa prizor dveh zaljubljencev. V odsevu okna pa moja podoba.
Domine sem ustvarila. In škatlo za njih.
Domine sem zrezala. In polepila ter sestavila škatlo za njih.
Vse skupaj sem oddala. Baje je šlo naprej na razstavo. Ne vem kakšno, ne vem kdaj in kje.
Preklestvo neprepoznavanja črk. Zakaj!?
Kako neprikladno se pozna ves stres, čokolada in ostanek mesečnih težav na sredini desnega lica. Grozno!
Ana Karenina.
Vrhunski film. Ker je prikazan drugače kot bi pričakoval. Ker ni nekaj, kar smo že gledali in videli. Ker je bolj gledališko, kulisasto s presneto interesantnimi scenami.
Če ne poznaš njene zgodbe je film prevelik in te pogoltne ter nezadovoljnega izpljune.
Če se ti vsaj nekaj sanja pustiš zgodbo nekje v ozadju in se osredotočiš na gibe. Kretnje. Dogajanje. Spreminjanje. Vse od koreografije plesa do koreografije korakov in prehodov. Ampak najbolj udaren je pa vlak. Tako ali drugače.
Pri sami Ani Karenini mi je všeč njen propad. Njen konec. Njen obup. Mislim ne ravno všeč, ampak dela vse skupaj zanimivo. Ker ona sama po sebi je odrasla oblika razvajenih hčerk bogatašev. Tistih, ki morajo imeti vse, da so srečne. Jude Law je prav tako zanimiv, ker igra nasprotje likov, ki jih je igral predvsem pred leti. Ponavadi je on zapeljeval, verjetno varav, sedaj si je našel lik v katerem je varan. Karma. Ne, saj ne.
Kar me pa muči je pa dejstvo, kaj je Lenin ugotovil. Kaj je ugotovil?
Da ceni male trenutke? Da ceni tisto kar ima? Kaj je?
Ampak super. Fino. Fajn. Res.
Ni komentarjev:
Objavite komentar