V zadnjih dneh sem raztresena na vse konce in pišem za vse živo, samo zase mi zmanjka časa. Zdi se mi, da mi je uspelo natipkati seminarsko oziroma seminarski nekaj podobnega. To mi je izčrpalo tisto pisanje, ki je ponavadi namenjeno za zvečer in za blog.
Poleg tega sem si zmišljevala še nove govore in uspela dopisati še štiri dodatne vrstice. Morda mi res uspe zaključiti, ker sem danes na informativni točki pograbila letak z napisanimi navodili. Da je bolj resno. Imam še dobra dva tedna časa.
Mi uspe?
V nedeljo sem zvečer uspela iti na eno izmed potopisnih predavanj, ki se vsako nedeljo odvijajo v prostorih Klubarja v okviru KŠK-ja. Tokratšnje je bilo namenjeno delu v tujini, ki ga organizira STA v Ljubljani. Dejansko zanimivo predavanje. Ampak pravzaprav ne vem kako bi se opredelila do tega. Mogoče me na trenutke malce mika, mogoče me ne. Zdi se mi, da sem izmenjavo že odpisala. Ampak mogoče sem preveč nepredvidljiva, da bi vedela za sigurno. Ampak...
Moje načelo bo - pustimo se presenetiti, kako se obrnejo stvari. Ker zadnje čase poskušam narediti najboljše iz tistega kar mi je ponujeno. Ja, poudarek je še vedno na poskušam.
Malo me je razganjalo. Verjetno je bila kriva polna luna. Tako se pretvarjam. Morda ni bil kriv pogovor, ki se je napeljal tako oziroma so se bolj kot ne moje misli. Ker potem doma me je čakal Seks v mestu po televiziji.
Včeraj se je našel čas za kosilo. Res je fino, ko se lahko med vsemi načrtovanimi stvarmi, zapolnjenimi urniki in nekaj kilometrskimi medkrajevni razliki še vedno najde tista urica ali dve. Lahko bi rekla da pride prav ravno toliko, da se napolnijo baterije. Ker z veseljem vzemam prav vsak trenutek, ki je na voljo. Razen smučanja.
Danes pa sem bila pridna že zjutraj. Bila sem v mestu. V knjižnici. Šla po kupončke. Plačala članarino. Si izposodila eno knjigo od treh. Za drugo sem se zmenila, da jo prevzamem zvečer za tretjo pa sem šla na potep v sosednjo vas. Ampak kaj, ko me je na vratih pričakala tabla z delovnim časom in se moja ura ni skladala z odprtjem. Vsaj nadalnje štiri ure ne. In sem jo mahnila od vzhoda do zahoda kar po avtocesti.
Kar se je zgodilo vmes je bila seminarska. Urejanje. Kosilo. Sprehod. Oddajanje.
Potem pa sem se že kmalu, ko sem na hitro še nekaj zrisala, odpravila proti mestu malenskost stran, kamor se že dolgo nisem zapeljala. En, dva, tri sem bila v Domžalah.
Dobila sem toaste. Imeli smo Pižama toast ali toast pižama parti. Kakorkoli to obrneš. Obvezna oprema je bila zimska verzija poletnih oblačil. Ali vsaj pižama. Potem smo se nasitili še s torto, namenjeno vsem in nobeni posebni priložnosti. Imeli smo krajši brainstorming, vihranje možganov in krajšo obnovitev umetnostne zgodovine.
Potem pa je bilo to to in je bilo potrebno iti domov. Enkrat te je treba vreči s hiše, saj sem v resnici prišla samo po knjigo. Odšla pa z dvema knjigama, polnim želodcem in sopotnico do drugega ovinka.
Poleg tega sem si zmišljevala še nove govore in uspela dopisati še štiri dodatne vrstice. Morda mi res uspe zaključiti, ker sem danes na informativni točki pograbila letak z napisanimi navodili. Da je bolj resno. Imam še dobra dva tedna časa.
Mi uspe?
V nedeljo sem zvečer uspela iti na eno izmed potopisnih predavanj, ki se vsako nedeljo odvijajo v prostorih Klubarja v okviru KŠK-ja. Tokratšnje je bilo namenjeno delu v tujini, ki ga organizira STA v Ljubljani. Dejansko zanimivo predavanje. Ampak pravzaprav ne vem kako bi se opredelila do tega. Mogoče me na trenutke malce mika, mogoče me ne. Zdi se mi, da sem izmenjavo že odpisala. Ampak mogoče sem preveč nepredvidljiva, da bi vedela za sigurno. Ampak...
Moje načelo bo - pustimo se presenetiti, kako se obrnejo stvari. Ker zadnje čase poskušam narediti najboljše iz tistega kar mi je ponujeno. Ja, poudarek je še vedno na poskušam.
Malo me je razganjalo. Verjetno je bila kriva polna luna. Tako se pretvarjam. Morda ni bil kriv pogovor, ki se je napeljal tako oziroma so se bolj kot ne moje misli. Ker potem doma me je čakal Seks v mestu po televiziji.
Včeraj se je našel čas za kosilo. Res je fino, ko se lahko med vsemi načrtovanimi stvarmi, zapolnjenimi urniki in nekaj kilometrskimi medkrajevni razliki še vedno najde tista urica ali dve. Lahko bi rekla da pride prav ravno toliko, da se napolnijo baterije. Ker z veseljem vzemam prav vsak trenutek, ki je na voljo. Razen smučanja.
Danes pa sem bila pridna že zjutraj. Bila sem v mestu. V knjižnici. Šla po kupončke. Plačala članarino. Si izposodila eno knjigo od treh. Za drugo sem se zmenila, da jo prevzamem zvečer za tretjo pa sem šla na potep v sosednjo vas. Ampak kaj, ko me je na vratih pričakala tabla z delovnim časom in se moja ura ni skladala z odprtjem. Vsaj nadalnje štiri ure ne. In sem jo mahnila od vzhoda do zahoda kar po avtocesti.
Kar se je zgodilo vmes je bila seminarska. Urejanje. Kosilo. Sprehod. Oddajanje.
Potem pa sem se že kmalu, ko sem na hitro še nekaj zrisala, odpravila proti mestu malenskost stran, kamor se že dolgo nisem zapeljala. En, dva, tri sem bila v Domžalah.
Dobila sem toaste. Imeli smo Pižama toast ali toast pižama parti. Kakorkoli to obrneš. Obvezna oprema je bila zimska verzija poletnih oblačil. Ali vsaj pižama. Potem smo se nasitili še s torto, namenjeno vsem in nobeni posebni priložnosti. Imeli smo krajši brainstorming, vihranje možganov in krajšo obnovitev umetnostne zgodovine.
Potem pa je bilo to to in je bilo potrebno iti domov. Enkrat te je treba vreči s hiše, saj sem v resnici prišla samo po knjigo. Odšla pa z dvema knjigama, polnim želodcem in sopotnico do drugega ovinka.
Prišla sem do ugotovitve in sklepa, da ima ples precej zaznamovalno vlogo v mojem življenju. Mogoče sploh odkar se ne ukvarjam z njim aktivno. Ah, ta globokoumna razmišlanja pod tušem.
Prvo je bil moj solo nastop na valeti. Morda še vedno ne vem, kdaj sem imela idejo in kako sem prišla do dejanske izvedbe, ampak vse kar sedaj vem je, da sem na zaključni prireditvi oziroma valeti pred celo šolo, vsemi starši in učitelji zaplesala Paso Doble. Sama. Z dolgim črnim krilom, ki je če se prav spomnil, vseboval 6 ali 8 metrov blaga. Precej težka zadevščina. Predvsem, ko moraš uporabiti kar nekaj sile, da jo zavrtiš.
Mislim, da sem še vedno precej presenečena sama nad seboj in to potezo.
Drugo ni bil še kašen samostojen nastop na maturantskem plesu, ker sploh nisem plesala. Ne ves ta čas, ne na maturantskem plesu. Bolj je bila zaključna seminarska za umetnostno zgodovino, ker sem si kljub vsemu zbrala temo "Motiv plesa skozi obdobja". Kar pa ni bila najlažja tema. Ampak sem se res potrudila, poiskala in raziskala možnosti, motive in figure, ki plešejo. So plesale skozi čas. Od jamskih poslikav vse do Degasevih baletk in naprej. Čeprav se mi zdi, da se je to sedaj nekje zgubilo in nimam več tega dokumenta. Morda nekje obstaja natisnjena seminarska naloga.
Potem je tu nekje prišla rekordna četvorka in zaključek srednje šole. Torej smo plesali. Sredi Slovenske ceste. Sredi Ljubljane. Pod dežniki. Skupaj z vsemi ostalimi in v tistem letu ustvarili najdaljšo četvorko.
Na drugem faksu ustvarim Re-design oziroma preoblikovanje podobe plesne šole in se to znajde tudi na zaključni razstavi.
Letos me je pa čakala salsa, ki mi je svet postavila tako na glavo, da je sedaj pozitivno nastrojen. Stvari so se obrnile toliko na bolje, da sem precej srečna in z veseljem uporabljam dvojino, ki jo slovenščina nudi. Nekje, ko sem obupala in nehala verjetni me je čakal telefonski klic in povabilo na salso. Sprejela sem ga bolj v dvomih, ampak večer se je končal precej bolj obetavno. In tu se je zapletla zgodba naprej. Ko se sedaj poplesuje vse polke in počasi brez glasbe sredi sobe.
Moja zgodba o plesu se je razpletla in zaplela do tukaj. Naprej pa se še bo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar