No, da si predstavljamo petek. Opoldne, ko se začenja že popoldne.
Odrinem v Ljubljano in opazujem ljudi kako se s kovčki, ki hitijo za njimi, premikajo proti postaji.
Sama grem peš do faksa, ko je zunaj lep sončen dan in je prav prijetno.
Pridem tja - v glavi pa mi odzvanja - kaj za vraga sploh delam tukaj?
Ura je dve. Ura je petnajst čez dve. Ura je pol treh.
In kaj potem… potem izvemo, da nam predavanja pravzaprav odpadejo in da so nam… ups… pozabili sporočiti.
Fino…
Sprehodim se nazaj po isti s soncem obsijani poti in počakam na vlak.
Porabila sem štiri ure. Porabila sem "faking" štiri ure, da sem izvedela, da nimam faksa.
Osebno. Da sem osebno izvedela, da sem zastonj prišla. No, za eno avtobusno karto in eno vozovnico za vlak. Ne zastonj.
Presneto. In to na lep sončen dan v petek popoldne.
Bravo!
Smo pa imeli popoldne učne urice za gospodinje. No, jaz sem bila skoraj najmlajši član tam. Predvsem med debato - ja, to smo delali 20 let nazaj. Super, jaz sem bila takrat še v plenicah.
Skratka imeli smo hitri tečaj peke kruha. Takšnega kruha, da ga lahko vikamo in moramo z roko potisniti spodnjo čeljust v prvotno lego, ko nam pade to tal.
Na dan je prišel hlebec kruha. Res Hlebec. Ki je tehtal dobre tri kilograme in pol. Komad od kruha.
Ampak je bil prav fin. Domač. Rahel. Super.
Skupaj s tuninim namazom. Domačim. Iz lokalnih sestavin in tune. Ker savske tune zanekrat še ni. Ha.
Potem smo se naučile kako naredimo pariške cmoke. Da se slišijo čisto prefinjeno, če so že zmes pšeničnega zdroba, jajc in kruha.
Za sladico pa narastek iz prosene kaše s suhim sadjem.
Vse skupaj je bilo prav okusno. In popisala sem nekaj strani v beležki in vključila nekaj hitrih ilustracij.
Skratka sedaj sem zasuta z recepti za same dobrote. Da lahko gospodinjim.
Odrinem v Ljubljano in opazujem ljudi kako se s kovčki, ki hitijo za njimi, premikajo proti postaji.
Sama grem peš do faksa, ko je zunaj lep sončen dan in je prav prijetno.
Pridem tja - v glavi pa mi odzvanja - kaj za vraga sploh delam tukaj?
Ura je dve. Ura je petnajst čez dve. Ura je pol treh.
In kaj potem… potem izvemo, da nam predavanja pravzaprav odpadejo in da so nam… ups… pozabili sporočiti.
Fino…
Sprehodim se nazaj po isti s soncem obsijani poti in počakam na vlak.
Porabila sem štiri ure. Porabila sem "faking" štiri ure, da sem izvedela, da nimam faksa.
Osebno. Da sem osebno izvedela, da sem zastonj prišla. No, za eno avtobusno karto in eno vozovnico za vlak. Ne zastonj.
Presneto. In to na lep sončen dan v petek popoldne.
Bravo!
Smo pa imeli popoldne učne urice za gospodinje. No, jaz sem bila skoraj najmlajši član tam. Predvsem med debato - ja, to smo delali 20 let nazaj. Super, jaz sem bila takrat še v plenicah.
Skratka imeli smo hitri tečaj peke kruha. Takšnega kruha, da ga lahko vikamo in moramo z roko potisniti spodnjo čeljust v prvotno lego, ko nam pade to tal.
Na dan je prišel hlebec kruha. Res Hlebec. Ki je tehtal dobre tri kilograme in pol. Komad od kruha.
Ampak je bil prav fin. Domač. Rahel. Super.
Skupaj s tuninim namazom. Domačim. Iz lokalnih sestavin in tune. Ker savske tune zanekrat še ni. Ha.
Potem smo se naučile kako naredimo pariške cmoke. Da se slišijo čisto prefinjeno, če so že zmes pšeničnega zdroba, jajc in kruha.
Za sladico pa narastek iz prosene kaše s suhim sadjem.
Vse skupaj je bilo prav okusno. In popisala sem nekaj strani v beležki in vključila nekaj hitrih ilustracij.
Skratka sedaj sem zasuta z recepti za same dobrote. Da lahko gospodinjim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar