Leto 2013 je tu. Pravzaprav, ali lahko sploh lahko, kdo pojasni, kako za vraga se je to zgodilo?
Zadnja stvar kar se spomnim je bila, da sem šla na prižig lučk na začetku decembra, potem pa smo bili že kar tridesetega, ko sva se peljala z ladjico in naslednji dan smo praznovali silvestrovo in prihod novega leta.
Saj pravim. Čas beži mimo nas. Leti. Teče. Drvi s svetlobno hitrostjo. S časovno hitrostjo, ki je še hitrejša od svetlobe.
Zadnje ure iztekajočega leta so bile prav fine. Nabasali smo se v avto in krenili proti Litiji. Tam smo vzeli še en avto. Se enakomerno razdelili in krenili na večerjo.
Po makadamskih cestah navkreber in po ovinkih skozi meglo. Našli smo gostilno, zasedli sobo. Se najedli in nasmejali. Izbrana druščina je bila prav simpatična po mojih vtisih.
Saj ni bilo prvič, da sem novo leto praznovala s takšno druščino, da večine ljudi nisem poznala. Ampak sem prilagodljiva. Se mi zdi.
Pot stopnic v hišo so nam osvetljevale svečke. Srčaste svečke.
Potem pa smo nazdravili z vinom. Sladko belo domače, ki je bilo dobro pitno. Dekleta smo se spravila nanj.
Nekje na pol večera je skozi vrata prilomastil Božiček. Z dvema velikima žakljema na hrbtu. Malo je zamudil božič pa se je kar osebno oglasil. Mi pa smo radovednih oči in ušes poslušali in opazovali kaj ima za bregom. Skratka cel govor je speljal. Vsak je dobil svoj zavoj. Notri pa par copat. Gromozanskih plišastih copat. Moji so bili roza kužati.
Imeli smo še tigraste tačke. Gospode in gospodiče iz Simsonovih. Skratka. Zaključek je bil tak, da smo bili ravno toliko navdušeni kot presenečeni. In ravno toliko presenečeni kot navdušeni. Nihče ni pričakoval. Tako, da je uspelo to prijetno presenečenje.
Kapakolački. Ker so kolački s kapico. Mmm.
Naslednji podvig je zahteval sinhronizacijo med računalnikom, televizijo, zvočnim sistemom in mikrofonom. Z vsemi priključki in kabli je mikrofon ravno toliko zamujal, da smo se morali vdati. Jaz sem se mogla vdati. Čeprav dobra stara tehnologija ne zataji in iz prve se je fino slišalo, ko smo ga priključili v stolp.
Ampak smo se vdali v igro Activitya. Zmaga je bila na naši strani. In bila je zadnja zmaga lansko leto, saj smo zaključili nekaj kratkih minut pred polnočjo.
Noben ni verjel svojim očem, ko smo zrli v številke pod televizijo, ki so kazale nekaj slabih minut do polnoči.
Hitro je sledila priprava. Penina. Kozarčki. Mi vsi zbrani. Kresničke. In odštevanje.
Ko smo priklopili uro, je odštevala… 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1… Srečno novo leto! To je završalo po sobi in sledilo je kup voščil. Silvestrski poljub, ki je trajal in trajal.
Skratka vsi srečni. Vsi veseli. Nazdravljali s šampanjcem. Prižigali kresničke. Se zavrteli v ritmu polke. No, midva sva se.
Potem pa smo se počasi pomirili. Dokler nas ni premagovala utrujenost po dolgih urah igric ugibanja zgodaj zjutraj.
Sama sem omagala med pregledovanjem slik izpred let. In čisto sladko zaspala vse do dopoldneva, ko me je v novo jutro in v novo leto pospremila "moj lipi angele".
Zajtrk. Narezek. Zbujanje. Kavč.
Potem pa smo počasi krenili proti domu. Proti Ljubljani. Nato proti domu.
Počasi je ugašala tudi energija. Vse do večera, ko sem sedaj prišla na minimum.
Od ognjemeta sem ujela dve raketi v daljavi. Ampak vidnost je bila bolj omejena. Kresničke v naših rokah so bile naš osebni ognjemet. Kresničke v Kresnicah.
Zadnja stvar kar se spomnim je bila, da sem šla na prižig lučk na začetku decembra, potem pa smo bili že kar tridesetega, ko sva se peljala z ladjico in naslednji dan smo praznovali silvestrovo in prihod novega leta.
Saj pravim. Čas beži mimo nas. Leti. Teče. Drvi s svetlobno hitrostjo. S časovno hitrostjo, ki je še hitrejša od svetlobe.
Zadnje ure iztekajočega leta so bile prav fine. Nabasali smo se v avto in krenili proti Litiji. Tam smo vzeli še en avto. Se enakomerno razdelili in krenili na večerjo.
Po makadamskih cestah navkreber in po ovinkih skozi meglo. Našli smo gostilno, zasedli sobo. Se najedli in nasmejali. Izbrana druščina je bila prav simpatična po mojih vtisih.
Saj ni bilo prvič, da sem novo leto praznovala s takšno druščino, da večine ljudi nisem poznala. Ampak sem prilagodljiva. Se mi zdi.
Pot stopnic v hišo so nam osvetljevale svečke. Srčaste svečke.
Potem pa smo nazdravili z vinom. Sladko belo domače, ki je bilo dobro pitno. Dekleta smo se spravila nanj.
Nekje na pol večera je skozi vrata prilomastil Božiček. Z dvema velikima žakljema na hrbtu. Malo je zamudil božič pa se je kar osebno oglasil. Mi pa smo radovednih oči in ušes poslušali in opazovali kaj ima za bregom. Skratka cel govor je speljal. Vsak je dobil svoj zavoj. Notri pa par copat. Gromozanskih plišastih copat. Moji so bili roza kužati.
Imeli smo še tigraste tačke. Gospode in gospodiče iz Simsonovih. Skratka. Zaključek je bil tak, da smo bili ravno toliko navdušeni kot presenečeni. In ravno toliko presenečeni kot navdušeni. Nihče ni pričakoval. Tako, da je uspelo to prijetno presenečenje.
Kapakolački. Ker so kolački s kapico. Mmm.
Ampak smo se vdali v igro Activitya. Zmaga je bila na naši strani. In bila je zadnja zmaga lansko leto, saj smo zaključili nekaj kratkih minut pred polnočjo.
Noben ni verjel svojim očem, ko smo zrli v številke pod televizijo, ki so kazale nekaj slabih minut do polnoči.
Hitro je sledila priprava. Penina. Kozarčki. Mi vsi zbrani. Kresničke. In odštevanje.
Ko smo priklopili uro, je odštevala… 8, 7, 6, 5, 4, 3, 2, 1… Srečno novo leto! To je završalo po sobi in sledilo je kup voščil. Silvestrski poljub, ki je trajal in trajal.
Skratka vsi srečni. Vsi veseli. Nazdravljali s šampanjcem. Prižigali kresničke. Se zavrteli v ritmu polke. No, midva sva se.
Potem pa smo se počasi pomirili. Dokler nas ni premagovala utrujenost po dolgih urah igric ugibanja zgodaj zjutraj.
Sama sem omagala med pregledovanjem slik izpred let. In čisto sladko zaspala vse do dopoldneva, ko me je v novo jutro in v novo leto pospremila "moj lipi angele".
Zajtrk. Narezek. Zbujanje. Kavč.
Potem pa smo počasi krenili proti domu. Proti Ljubljani. Nato proti domu.
Počasi je ugašala tudi energija. Vse do večera, ko sem sedaj prišla na minimum.
Od ognjemeta sem ujela dve raketi v daljavi. Ampak vidnost je bila bolj omejena. Kresničke v naših rokah so bile naš osebni ognjemet. Kresničke v Kresnicah.
Ni komentarjev:
Objavite komentar