Tukaj je zadnji dan. Leta 2009, da ne bo pomote. Se mi zdi, da gre vsako leto hitreje mimo. In ta december, čeprav se "veseli december" začne že sredi novembra, švigne kot tlesk prstov. Neverjetno. Ravno sem prebirala lanskoletno objavo. Ko sva se dan pred tem z Laro odpravili na morje. In polna Ljubljana z lučkami. Novoletna voščila in podobno. Ko pride polnoč, ko gorijo le še sveče...
Darila pod smrečico. Vinjeta. Sladkarija.
Ampak letos ne bom doma. Ravno spravljam se na pot proti Dolenjski. K Sari za novo leto.
Želim vam... ne vem kaj vam želim. Lahko bi rekla uspešno, zdravo ali pa srečno. Ampak sami si izberite, kakšno bo vaše leto 2010.
Ugotovitev dneva. Ne rabim še takoj vinjete, ker baje veljajo do konca januarja. Sprehod s psom, ki se je končal kot sprehod v dežju. Ker se je ulilo. Neuspešno pospravlanje sobe. Mafini. The Notebook po televiziji. Vseeno bi dvd. Samo ne spomnim se pa kaj sem danes ugotovila. Razen tega, kako zelo se razlikuje od knjige. Kar me niti ne moti, saj je lažje dojemati vsako zase. Družinski remi.
Zajtrk. Zajtrk. Res ne vem, kaj mi je bilo, da sem se dejansko vsa zaspana pobrala iz postelje. Ker nisem ravno ljubiteljica zgodnjega prehranjevanja. Ali vstajanja. V delavnici. Božiček ali nekaj takšnega. Odpiranje škatel. Razpakiranje. Zlaganje. Številke.
Sokec. Mandarine. Pomaranče. Limone. Jabolka. Korenček. Ananas. Več litrov soka. Sadni koktejl. Penina z ribezovim sirupom - to zna biti zanimivo?
Družabne igre z obilico smeha. Ko ne znamo povezati dveh besed. Ali pa se povežeta na najbolj smešne in neobičajne možne načine.
Potep v Ljubljano. Želja je bila videti prestolnico v soju božično-novoletnih luči. Moje mnjenje o tistih raznobarvnih lučkah posejanih okoli prešerca, ostaja enako. Edino smrekca je simpatična. Za razliko pa mi je všeč mestni trg, ko ima samo enobarvne lučke. Ok, izjemoma so na koncu rdeče. Lučke na grad. In pa definitivno so favoriti, romantično okrašena drevesa ob nabrežju Ljubljanice. Jasli v mestni hiši. Zanimivo je vse skupaj in ja, umetniške so. Z močnimi zvočnimi efekti v ozadju. Odsevi v ogledalu. Vokal Nuše. Poskakovanje, zibanje in prepevanje poznanih pesmi. Ljubljana je bila polna. Polna vedrih ljudi s kuhančki v rokah. Stojnice. Sicer stotič, ampak prvič zvečer, v večji gneči. Okusna, ročno delana, bela čokolada. Mmm. Miselne igre, ki vsakemu dajejo misliti. Kingstoni v njihovih ritmih. Lignji. Tivoli. Od zemlje do vesolja.
Tehničen. Narejen. Rekel je, da je zanesljiv avto. Samo še vinjeta se manjka in potem bo to to. Angelsko sporočilo. Na zelenem lističu. V žepu hlač. "Imejte radi svoje življenje, kajti kakršnokoli že je, je samo vaše."
Nekako koristna. Škornj. Knjigi. Zmaga za malo. Activity sama vzamem dobesedno, saj sem aktivna na veliko.
Uspeva. Zmagala. Končno. Activity je pa prav poučen. Vsakič zveš za kakšno "novo" besedo. Gledali smo en film pri katerem so vsi pospali. Sama pa ga tudi nisem mogla gledati do konca.
V teh kuharskih oddajah uporabljo iste izraze celih 45 minut, oziroma kolikor traja. Okus (flavour), ljubko (lovely) in podobno. In vsako stvar, ki jo uporabi je najboljša ter njena najljubša in je ali kisla ali začinjena. Na koncu pa vse skupaj izgleda vse prej kot užitno. Vse kar proba pa je najbolje kar je skuhala/pripravila v življenju. Pretiravajo. Daleč najbolj pa najeda reklama na prvem programu. Tista, ko otroci zelo, ampak res zelo nadležno zapojejo "novo leto, dober dan". Potem pa tako ali pa tako sledijo reklame za top shop. Jao.
Vicotria's Secret. Modna revija. Res, ampak res noro. Te pa znajo narediti show. Rdeča kapica. Miranda se mi zdi najbolj prisrčna.
Založena z barvicami iz ene strani. Skicirko in svinčniki z druge. Optimistično sem se lotila skiciranja. Prišla pa do ugotovitve, da ne vem kako mi drugače uspeva, ker se mi zdi, da pojma nimam. Pin up dekleta. Ne vem zakaj me to obdobje vedno znova navduši, ko se spomnim nanj. Jelenček Rudolf. Z rogovi na glavi, še vedno skačem naokoli. Mogoče, bi pa morala biti jelen. Tako ali pa tako se mi meša. Se odrežem od sveta. In se zamislim tako, da pojma nimam kaj se dogaja okoli mene in vsakič dlje traja, da se spravim nazaj.
Družinsko igranje družabnih iger. Spet. Nizozemec pri pokru.
Sovražim praznike. Versko se mi zdijo butasti. Komercialno pa še bolj. Zakaj bi moral za nekoga načrtno zapravljati. Na koncu ga tako ali pa tako zapraviš za neko nezanimivo in totalno butasto zadevščino, ki je še silnoma neuporabna. Potem pa oseba po možnosti hline svoje navdušenje. Ja, juhej.
Te bustaste fraze kot so "vesel božič" in "srečno novo leto" mi že molijo ven z ušes. Kdo dejansko misli to kar reče? In potem se najdejo ljudje, ki ti niso rekli ne bev ne mev celo leto ampak ti zaželijo srečen božič ali pa srečnga pa zdruga. Ja juhej. Definitivno nisem praznični tip človek. Vse skupaj me spravlja samo v vedno večji obup. Čeprav, včeraj sem bila tako blazno navdušena, da mi gre danes že pošteno na živce.
Danes imam zelo izrazita manična in depresivna obdobja. Klik. Jok. Klik. Smeh. In to se vleče cel dan. Nimam nobenega nadzora nad lastnimi čustvi.
Družabne družinske igre skozi cel dan. Imeli smo samo zajtrk. Kosilo se je izgubilo med igranjem remija. Večerja pa med igranjem activity-ja. Kako zelo zabavno. Presneto dobro mi je šlo. Pantomima. Razlaganje. Risanje. Brat je začel pantomimo vedno enako. Režali smo se kot nori. Resno. Catan. Zmaga. Pineapple Express.
Zjutraj sem bila čisto srečna, ker sem dobila malenkost, ampak ta toliko več pomeni. Kresničke z zelenim trakcem.
Sem v popolnoma božičnem vzdušju. Verjetno zaradi glasbe, ki je odmevala pod gradom. Male uličice. Stojnice. Trgovinice. Darilca. Važno, da pogledam na uro ravno takrat, ko imam klic. Nekdo je imel ravno srečo. Nasmeh. Sicer mi je potem roka zakrknila, samo je bilo vredno. Vsi so danes zaželeli vesele praznike in podobno. Čeprav marsikoga sploh ni bilo v šoli smo jih potem srečevali. In privoščila sem si nekaj na stojnicah. Biserna ogrlica. Perle. Ne vem, zakaj me je navdušila, ampak že nekaj časa sem si jo želela. Ampak knjige, ki sem si jo pa zamislila pa nimajo več nikjer. Razen v Kopru ter Novi Gorici. Razprodano.
Mistično. Pot, ki se izgubi v megli. V daljavi gozd. Labsus. Šla sem menjat ampak se to precej zna zavleči, ko naletiš na bivšega sošolca. V nakupovalnem centru je vse skupaj precej božično in dobro, da sem se pravočasno to spomnila, saj so trgovine predčasno zaprli. Opravila sem še nekaj nakupov, ko mi je preostalo nekaj časa. Božične pesmi odmevajo iz zvočnikov. Ob zvoku kapljic, ki udarjajo ob pleh. Tako dobro je že kazalo s snegom, ampak božič je še vedno zelen. Ne samo zelen. Moker. Naokoli tavam z emo škornji za v dež. Samo ti ne služijo več svojemu namenu. Parkirišče se počasi prazni. Čeprav ljudje še vedno prihajajo, čeprav bodo naleteli na zaprta vrata. Kakav in kava. Kratek klepet.
Definitivno preveč vampirskih serij. Samosprožilec in je dogajal. Bratec in jaz.
Jelenčkovi rogovi. Karaoke stajl. Hišni duet Blagor gluhim. Fotošuting. Božična večerja. Potica. Pošiljanje čestitk. Remi. Potem pa obležimo na kavču.
Hecen stric za karte na vlaku. Res je bil smešen, ali pa vsaj njegov način govorjenja. Važno, da ko hočem nekaj narediti naletim na neko drugo stvar, katero sem hotela že prej storiti, a sem nanjo pozabila in tako posledično pozabim na to, kar sem hotela narediti sedaj. Gromozanski zelen dežnik s katerim z manjšo težavo hodim po Ljubljani.
Tapas. Španski film. Na nek način je bil zanimiv. Čeprav smo ga gledali z angleškimi podnapisi. V španščini. Ob strani zvezka. Narisano. Počečkano. Črtkasto. Nek beden film pri angleščini. Z istim igralcem kot že enkrat. Očitno ga profesorica obožuje.
Poplavljeno. Megličasto. Snežno.
Potem pa me je zmanjkalo doma. Nekaj sem sicer na pol slišala o poplavah. Samo na pol, ker sem kar spala. Šepetati konjem. Lep film. S Scarlett Johansson. Monodrama. Hagada. Po televiziji. Zabavno. Sicer pa, joj, kaj to gledam.
Vedno uspem priti eno uro prezgodaj v šolo. Pa še čokolade s pretirano količino cukra nisem dobila. Beda. Različne kulture. Različna mišlenja. Je tko? Je tko. Tondo doni. Objave. Preglasno v zaspani razlagi slovenščine. Nagradno vprašanje. Mojemu bratcu je bilo blazno dolgčas. Meni pa tudi. In vsem pri bivalni. Stokratno opravičevanje. Nezanimive fotografije. Uspavalna razlaga. Posledica je seveda prevelika količina dolgčasa.
Trol ne prenašam. Sploh ne v največji gneči. Posledica je nadležna slabost. Dve pici. Tri dekleta. En čuden natakar. Film Whip It mi je blazno všeč. Mogoče, ker nisem imela nobenega pričakovanja. In ker je Ellen Page igrala. Izredno simpatično mi je odigrala že v filmu Juno in tukaj me ni nič manj navdušila. Same hihitajoče se petnajstletnice.
Ops. Z zaspanim glasom ob dejstvu, da ni spala. Samo globoko razmišlanje. Garmin navigacija na mobitelu. Ni signala satelitov. Prispeli ste na cilj. Na levi. Smehi, ej. Moj oče je zakon. Zase pa ne bom izgubljala besed. Stroški. Sami stroški. Nič kaj veseli december. Na živce mi gre snega na cestišču. Samo zaradi dejstva, da nastane grozna gneča in se vsi vozijo noro počasi. Živce izgubljam. Hitrost imam rada samo v primeru, da jaz vozim. Drugače me je strah. Snežinkice, ki so bile kot majhne bunkice, kroglice. Koščki stiropora, ki so se že davno sesedli.
Zmrznjen odtis na šipi vlaka. Avto je zjutraj zmrznil od znotraj. Kaj je potem smisel pokrivanja? In ob izbočenem vetrobranskem steklu je to tako blazno nepriročno za drgnit. Mraz! Očitno se ravno do Ljubljane vlak ogreje. Telovadnica je bila presneto mrzla. Igra blazno dolgočasno. Nič akcije. Ampak, ko sem imela vsega dosti, sem nekaj žog prestregla. Ne najbolje, ampak vsaj ogrela sem se. Mogoče ne cela. Definitivno pa na tistem mestu, kamor je priletela žoga. Bilo je segreto, nekaj minut. Posledično je tudi bolelo. Tipa na vlaku sta imela precej živo debato. Sploh ne vem zakaj sem ju poslušala celo pot. Boljšega, sicer nisem imela za početi.
Mala zgubljena punčka v oblekčasti oblekci, na tem velikem širnem svetu.
Ko tehnika zataji. Zaradi mraza. Ampak bil je pa prelep zimski dan. Modro nebo. Sončni žarki. Sneg. Seveda hoja po snegu terja več napora, ampak nič za to. Odmevala mi je pesem "Danes bo srečen dan" in ustnice so se premikale v tem ritmu. Z drevesa se je ravno pred menoj vedno vsul sneg. Posledično me je zajela pršična ploha. Nežna pršica, ki je ostala od snega je zajela moj obraz. Oči so se zaprle. Namešek je preplavil vse. Optimizem na višku. Pronicanje sončne svetlobe skozi zasnežen gozd. Magično je najbolj opisljiv približek. To ne zajame niti fotografija. Ali pa, ko se vsuje sneg ravno v snopu svetlobe. Strmela sem z odprtimi usti. Dejansko sem morala prilezti do cilja. Igrala sem se z ledenimi svečami. Probavala trdoto ledu. Risala po njem. Poslušala šumenje vode. Ptičje čivkanje. Opazovala lepoto vodne pokrajine v snegu. Pasje stopinje v mivki. Sanjala. Z zastrtimi očmi.
Moj mali zamrznjen avtomobilček. Dobro bo, če bom jutri sploh kam prišla. Kosilo. Pozno seveda. Po vsem pospravlanju. Pranju. Pomivanju. Me je prijel prijeten sprehod. Sama. S fotoaparatom. Brez Rona, ki je šel pa tako ali pa tako z bratom. Jedla sva pri mami, ker je skuhala makarone. Če že vztraja. Starša sta se vrnila s smučanja. Blejske kremšnite. Fotografije in video posnetki. Moja mati, ko kaže jezik in izgleda nekako tako kot Einstein.
Zmagala. Končno. Moj seznam željenih ogledov filmov je še precej dolg. Moj prostor na disku pa vsak dan manjši. Slovenec igra v Herojih.
Kako zelo mi je všeč naša blagovna znamka Luna. Stilsko, oblikovno je fantastično dovršena. In mehčalec tako lepo diši. Posledica celodnevnega pranja perila.
Jutranji sprehod. Bela odeja. Raztezajoča se čez celotno pokrajino. Sneg, ki sega skoraj čez celotne škornje. Ron, ki neizmerno uživa in teče gor in dol. Skače od veselja. Rije po snegu. In je pretežno bel. Ko se vlečem skozi gozd z velikanskim živo zelenim dežnikom in se nanj vsipa sneg iz pobeljenih vej.
Bandslam. Nekako mi je danes sedel ta film. Čeprav je v mojem spominu dejstvo, da je glas Vanesse Hudgens piskajoč. Ampak sploh ni. Dekoletaž. Alfie. Blazno zanimiv film. Zaradi tega načina. Pripovedovanja. Ko, razlaga gledalcu vse. Opisuje. To mi je bilo vedno blazno všeč pri filmih. Razmišlanje. Opisovanje. Filmska zasedba v kateri je kar precej poznanih imen. Jude Law. Omar Epps. Jane Krakowski. Sienna Miller. Susan Sarandon. Dan ljubezni. Nov del. Škoda, ker je tako kratko.
Čeprav smo vse skupaj začeli klavrno s sovrštvom v očeh, smo zaklučili precej prijetno. Karlova pripoved o njegovem življenju. Presenečenju za rojstni dan. Druženju s profesorji. Razlagi, kako si je kjub vsemu času preživetemu v tujini želel učiti na naši šoli. In nekako ga je ta želja tudi pripeljala do tega. Pravi, da skandinavci konec koncev sploh niso tako hladni, kot so ponavadi predstavljeni.
Ko profesor zabije, da sploh ni profesor. Vse skupaj smo poslušali z rahlim nasmeškom na obrazu in blaznim zanimanjem. Vsaj jaz. Dela prejšnih let, desetletij. Ob pogledu nanje se potučim "rahlo" bedno. Ampak so pa imeli več ur. Mi imamo samo še 3. Ko gledaš tiste perfektne risbe, študije se mi porodi misel. Na to, da bi bilo potrebno več risati. Več vadit. Več vsega. Ampak, kaj ko je to vedno samo takratna misel in na poti do doma že izgine.
Uganke. Kakav s smeteno, ker mi vroča čokolada ni najbolj pri srcu. Nisem ljubitelica. V lokalčku na Čopovi. Boli. Boli. Joj, kako boli.
Svetloba zahajajočega sonca v kombinaciji z zasneženo pokrajino. Zvok, ko se led lomi pod nogami. Zvok, ko hodiš po zasneženih tleh. Oboje je zabavno poslušati. Ron z Zvonenje telefona, ki se ga vedno znova ustrašim. Risanje enostavnih predmetov je komplicirano. Mogoče pa je ves "talent" izpuhtev. Ali pa zamrznil. Ne vem.
Fantom iz opere. Ali aš tist je na tv-ju. Všeč mi je tisti rdeči plašček Christine. Ter rdeča roža v laseh v kombinaciji z rdečo šminko in nekakšno flamenco obleko, če sem prav dojela. Ne razumem, kako je bila lahko sredi zime samo v tem ogrinjalu in obleki. Ljudje danes pa so oblečeni v čisto preveč plasti cunj in potem jih zebe. Interesting. Ko smo že ravno pri angleščini, šla je zelo zelo slabo. Mislim zmanjkalo je časa. Povrh vsega sem po 30 minutah izgubila koncentracijo. Sploh nisem napisala spisa. Nisem dojemala tekstov. Lahko pričakujem najslabše. Palačinkice. Raznobarno kosilo. Rdeča pesa. Zlato-rumen krompirček. Zelen grah. Nežno rjavo, bež, kakorkoli, meso. Mama se je ponudila, da bo kuhala. In pri tem sestavila že jedilnik. Če že vstraja. Smeh. Ja starša sta si vzela oddih in se šla poditi na bele strmine. Sama za vikend.
Ugotovila sem, kaj so Mary Jane čevlji. Tisti s paščkom čez. Nisem vedela, da jih tako imenujejo. Ampak po neki deklici iz stripa Buster Brown, ki je bila punca glavnega junaka. Ali nekaj takega. In nekje sem zasledila še kombinacijo z belimi dokolenkami in šolskim krilom. Scena iz divjakinje. Samo, da so bile sive dokolenke.
Beležnica. Nisem je sicer še prebrala, ampak mi je zelo všeč. Sodeč po tem, kar sem že. Zgodba je predstavljena čisto drugače. Knjiga ima vedno to čarobnost opisovanja. Občutij. Misli. Kar dela vse skupaj še posebaj zanimivo in te potegne v nov svet. Zveš stvari, ki jih v filmu ni bilo. Ampak veš pa kako so v filmu tisto naredili. Čeprav jih tako rada primerjam, jih po drugi strani ločujem med seboj. Vsaka predstavitev ima svoje prednosti in slabosti. Ampak prednosti so pomembnejše.
Mleko s čokolado. Božansko. Še vedno.
Danes sem tole objavico čisto obdala z linki za lažjo vizualizacijo.
Totalno šokirana. Brez pojma o španščini. Nisem za jezike ali komuniciranje. Glavniki za veter. Pesmi, tako imenovane, greguerías.
El lápiz solo escribe lo que hay en nuestras piensamientos. Cuando por los altavoces anuncian que se ha perdido un niño siempre miras si el tuyo esta contigo. El hielo se funde y nuestro tiempo con el. La pulga es el problema de los perros, pero las perras son el nuestro.
Čez cesto. Daleč. Slika Jane Vizjak. Stvor, ki je bil posledica razlage, kako se je njen sin odselil.
Faktor presenečenja. Sploh v primeru, ko je jabolko večje od mize.
Snežinkice lahne kot peresa, ki breztežno lebdijo po zraku. Različnih velikosti v različnih smereh. Potem pa vlak spelje iz postaje in vse postane samo še sneženje. Prekrito s snegom. Bela pokrajina. Sivo nebo. Te drobcane bleščeče zadevice so prav takšne oblikice kot so bile tiste, ki smo jih delal kot mali otoci. Vse pa se bleščiči. Ponorela kepa dlake. Rokavice, ki so preketo drage. Dobila sem žepnico Beležnica. Neuspešno sem jo iskala že nekaj časa. Odkrila pa sem tudi novo šolo. Visoka šola za umetnost. Zanimivo. Samaumetnost, dizajn in posledično sprejemci. Komentar na VŠD. Kater umetnik pa podleže organizaciji. Ne vem kaj si ti ljudje predstavlajo. Podobnega sistema neorgariziranosti in napihnjenosti sem že vajena. Oblikovna pa to. Nekaj me vleče v Prago, ampak pojma nimam kaj.
Počutim se brezveze. Nepomembno. Sesuto. Ničlo. Ne gre...
Vsako stvar zgubim. Resno. Ali pa jo preprosto ni. In učinek je isti. Na koncu pa sem jaz vsega kriva. Ta butast svet. In obupno vesolje, ki ni nikoli namerjeno v moj prid. Prekleto mi gre na živce to in ne da se mi več...
Še tiste male svetle točkice. Pozitivne stvari izgubijo svoj pomen. Snežno bela polja. Pes. Oče. Jaz. Mamma mia. Again. The winners takes it all. Nič čudnega. Nič novega. Definitivno ne spadam v slednjo kategorijo. Konzorcij. Ta knjigarna mi je prav všeč. Poleg oddajanja topote v teh mrzlih decembrskih dneh, je v njej velika izbira na pogled zanimivih knjig. Razen tistih, ki jih iščeš seveda. Všeč so mi te raznobarvne platnice. Dovršeni dizajni. Prikupni naslovi. Mamljive fotografije. In za povrh vsega lovi še brezžična. To moram preveriti še v maxiju.
Že zjutraj je dan iztiril. Nastala panika. Budilka je sprožila verižno reakcijo. Vsi smo bili živčni in nervozni, nekdo pa se je na veliko obiral. Končni izkupiček je bil 10 zamujenih minut v šoli. Nobene krize. Ali veste, da v temi lepše vidite svetlobo? Nenavaden naslov. Ti vlaki so prav nadležni ratali. Trese se tako, da nič ne moreš, ker ne vidiš niti črk, ker skačejo sem ter tja. Celo pot je nekaj butalo ob vlak. Grozno. Vsako leto so te naše železnice v slabšem stanju in si niti novih vlakov ne morejo privoščiti. Mislim, da sem zamrznila. Poleg splošnega mraza piha je pihal še leden veter.
Baletnika.
Lexi mi je bila blazno všečna in potem jo Damon fenta. Ni fer. Pa Vickey tudi. Čeprav Damon je bolj interesanten kot Stefan. Elena me je pa začela blazno živcirati.
Sneg. Povsod sneg. Sploh po mojem avtu. Po cesti se je valil v podobnem učinku kot tekoči dušik. Ekstremno zanimivo. Kljub vsem pesmim na radiu mi je v glavi donela samo ena. Malo tu, malo tam. Definitivno se jo bom naposlušala. Stojim in čakam na vlak. V nekem trenutku me prešinejo današnje sanje. Potem pa spet stojim tam na mrazu sredi železniške in čakam.
Odbojka. Zadnjič mi je hoel dati 3, pa sem se uprla in hotela izboljšati oceno. Danes je šlo super. Še profesor je bil totalno navdušen in me je najmanj 3-krat pohvlalil, kako dobro mi gre danes, da sem super igrala in oh in sploh. Nato mi da 4. Ka d fak? Čeprav je bila naša igra danes prav super in naša zasedba takšna, da je bila sposobna izvseti malce akcije. Za povrh pa smo zmagale še vse 3 igre.
Sneži kot noro. Posledično je vse pobeljeno. Vsi z rdečimi lički ali nosovi hodimo naokoli. Na Roški Križanke za ozadje na zaslonu. Pri umetnostni smo na naše presenečenje gledali film Mamma Mia. Resno? Namesto Neishe se mi pojejo pesmi od Abbe. Prva naloga je bila preveč enostavna, mogoče je to krivo. Vse ostalo je brez napak. Ali pa danes pač nisem sposobna dobiti več kot 4.
Razredčena vroča čokolada mi je najbolj ušeč. Mogoče pa res in sploh ni moj dan. Grem v Obija in seveda nimajo tistega, kar sem si zamislila. Grem v Muller in seveda, da nimajo tistega, kar bi hotela za nekaj drugega pa moram še preveriti. Grem v Mercator si zaželim hiper štručko. Uganete kaj? Ja seveda, da jo nimajo. Vsaj zvezek sem dobila. Grem v knjigarno, najdem dve knjigi, ampak na žalost nobene akcije. Tiste dve, ki bi pa res rabila jih pa seveda, da nimajo. Kako neprevidljivo. Res ni moj dan. Ne.
Dominic Cooper & Amanda Seyfried - Lay All Your Love on Me
Spanje do 14h. Očitno sem res notri prinašala. Takojšne družinsko obilno kosilo čez cesto. Klic. S Klaro sva se slišali po... hm... dolgem času. In je bilo prijetno poklepetati in slišati njene neopisljive spomine ter občutja. Tako dobro je kazalo, a sem na koncu spet izgubila. Kot vedno. Neisha se mi blazno posluša.
Čudežno ni bilo nobenih del ob cesti. Audijeve zadnje luči so precej zanimive, ampak živcirajo. Precizno parkiranje. Balončki za 18 rojstni dan. Božo. Priprave na parti. Po kruh v pikčast mercator. Ponoči so ulice čudne. Paniranje. Na vsak način sva hoteli nazdravit, ampak je vedno nekaj to zmotilo. Prve obiskovalke. Druženje ob prigrizkih. Teranov liker. Samo ne v kombinaciji s sladkim, saj potem pride še bolj do izraza sladek okus. Voda z okusom. Zabavale smo se s karaokami. Snemanjem videov. Fotkanjem. Poplesavanjem. Skratka bilo je zabavno. Vzdušje je bilo super. Pridruži se nam še drugi del obiskovalk. Game Over. Slapovi. La bomba. In podobno. Survivor. Od zadaj naprej. Ampak nam je v nekaj urah uspelo. Prvič. Diva, ja. Oh in ah. Jebački. Mali bebe. Seveda smo se ob odločanju, da bi film gledale večinoma preselile kar dol v naše spalne prostore. Nobena ni spala. Kaja duhec. Oziroma, Kaja posilec. Do 5ih zjutraj. Saj ne, da smo se zbudile po 3h uricah ali malce več, spanja. Dobre smo bile.
Palačinke. Toasti. Zajtrk ob gledanju TV-ja. Kamp rock je butast. Resno. Disney-jevo ime so pokvarili. Nekako me grozljivke res ne mikajo in krenem domov. Nezavedna pot in Neisha za spremljavo.
Naletela sem na prijetno presenečenje. Klara in njeno petje. Waaaw. Občudujem jo in sem ponosna. Če je pela z Neisho in to res hudo. Video. Res, res, res noro. Malo tu, malo tam.
Sprehod skozi gozd. Navdajali so me čudni občutki. In zvoki. Ves čas se mi je zdelo, kot da dežuje. Ampak ni. V ozadju pa so odmevali še cerkveni zvonovi. Gledališka predstava. Šenčur. Pazi! stevardesa. Nasmejiš se. En tip in tri stevardese, potem pa še njegov prijatelj in obupana služkinja. Zgodbo naprej si lahko predstavljate. Ampak je bilo nekaj za sprostitev in smejanje. My Sister's Keeper sem uspela pogledati. Čeprav z "krajšimi" pavzami, ampak je uspelo. In lep film je. Meni je na nek način ušeč. Sploh občudujem Abigail Breslin.
Andrea Bocelli and Sarah Brightman - Time To Say Goodbye
Videz vara. In na koncu moram vseeno drgniti. Pogovor o mininovi. Očitno nisem edina. Vsi žalujejo. Slapič. Ja no, nisem mogla, da ne bi poslušala. Obresti. Obrestno obrestovanje. Cel kup vsega.
Saprlot. Razstava v Narodni in Moderni galeriji. Risbe na Slovenskem. Ažbetova Mala dalmatinka. Slika Ivane Kobilice. Kakšne nadvse realistične poteze. Noro. Kako narisati usta je bila tema diakusij in poglabanj. Čeprav so bili upodabljeni zelo različni načini. Zoran Mušič. Oljke na Korčuli. Ta je pa tudi edina, ki mi je bila všeč. Vse ostalo je bilo tako depresivno ali pa medlo. Sam rjavkasti in pasteli odtenki. Ena izmed sob je bila prav shrljiva. Zadnja pa je bila... spoloh ne vem kako bi to opisala. Abstraktna. Absurdna. Prazna pokrajina. Ožgana zemlja. Dalmatinska zemlja. Preprosta ograda. Črna krava ponoči. Z dolgo razlago.
Bonbon. Hm. Smeh. Sms, ki te spravi v smeh. Sedaj se smejiš, ker si ugotovila, da si budala. Španščina. Ti imeti srečo. Ti počivati. Svarila. Corazón de Melón. In jo z današnjo slavljenko kreneva proti glavni.
Igram se z mobitelom. V Kranju pa se skoraj ustrašim, ko me nekdo pozdravi. Slauc. Remi morava z mojim bratcem dokončati. Fotošuting. Sedaj pa hitim v Domžale. Na ful parti. Smeh.
Zamrznjeno jutro. Jasna noč. Telebajsek. Čudovito nebo nad Sorškim poljem. Po dolgem času. Silhueta pokrajine s prelivajočim se ozadjem. Oddajanje neke čarobnosti, mile lepote. Drobcane lučke, ki vse še bolj poudarijo. Otrok na vlaku, ki je izražal pretirano navdušenje nad slano, saj je mislil, da je sneg. Antigona. Tančica, ki ne bo nikoli pozabljena.
Slovenščina. Špricatis. Dobra štirka, ki je bila skoraj petka. Saj je že bila, ampak je potem popravila in odštela točke. Konjak. Menartov Croquis. Sanjarjenje v kruti realnosti. Angleščina. Kdo bi vedel za kaj se gre. You have some koristi. Slogleščina. Matematika. Test. Zaporedje. Najbolj nesmiseln do zdaj. Še vedno ne razumem pomena poprave takoj po testu. Umetnostna. So bili vsi umetniki geji? Ena točka zame. Dela Michelangela. Resno imata Noč in Jutranja zarja defektne joške. Ženske mu res niso šle, vsaj ne akti. Vatikanska pieta.
Božične stojnice ob Ljubljanici. Niso mi ravno pri srcu. Ampak mogoče se pa vseeno navdušujem nad neko stvarjo. Pa sploh ne vem zakaj mi je to postalo všeč. Bele dolge perle. Kozarci.
Vlak. Roza lasje. Črna bunda zlatim sijajem. Poln tank. Tanjša denarnica. Boljši občutek. Komaj vtaknem ključ v vrata, sem spet na poti. Taksi. Rekreacija po kosilu. Tek z Ronom. Jelenčka ali pa srnico sva videla v gozdu. Naš radovednež je z zanimanjem vse ovohaval. Telefonski klici.
Ko si nekaj zamislim in se samo obrnem pa se zgodi. Stari časi. Lara in njen rojstni dan. Ježek. Za katerega je bila včeraj prikrajšana. Voščila.
Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj, svoje plašne ptice nemoči - nekje vendar mora biti zanje gnezdo miru in nežnosti -, nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen ker drevesa in trave vedo za samoto - kajti koraki vselej odidejo dalje, pa čeprav se za hip ustavijo -, ker reka ve za žalost - če se le nagne nad svojo globino -, ker kamen pozna bolečino - koliko težkih nog je že šlo čez njegovo nemo srce -, nekoga moraš imeti rad, nekoga moraš imeti rad, z nekom moraš v korak, v isto sled - o trave, reka, kamen, drevo, molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov, dobra, velika bitja, ki spregovore samo, kadar umolknejo ljudje. (I. Minatti)
Slovenščina in današnji vplivi name. "ko bom tih in dober tudi jaz". Cilj mora biti vedno malce višji, kot ga trenutno zmoremo. Da lahko rastemo. Mucha. Samo ima resnično pomirjajoča dela. Dobesedno. Juanes. Dve verziji videospota. Pisana. Minimalistična. Čudni nasveti. Likovna teorija. Pole matur. Saj, ko enkrat namigne za kaj se gre ti postane vse bolj jasno, kot današnji dan. Animacije Animateke. Gospodar Daljinca. Gospod Cok. Nista me kaj preveč navdušili.
Zvoki iz netesnjenih, preglasnih slušalk. Alya. Pr*ukneni tipi na vlaku. Res glupe debate. Ja, Škofja Loka je definitivno zakomplicirana beseda. Neverjetno pa je dejstvo, da se je kljub jutranji nič kaj obetavni megli razvil lep sončen dan. He he, kravice.
Neprijetne sanje. Čudni občutki. Ko sem se zbudila, sem imela tak filing kot da imajo moje oči ostre robove. Blazna zaspanost. Dogajanje okoli sebe sem napol spremljala in pri tem napol spala. Mokra prevleka. Zadnji brisalec. Jesenska pesem. Napol poslušana vremenska napoved. Napis Škofja Loka, ki je pol modrikaste svetlobe in pol oranžkaste. Ženska na vlaku, ki se je želela nekaj pogovarjati. Zaspana Ljubljana. Jamranje na vse pretege. Nekaj takega moram jaz poslušati. Če ni to že rahlo nadležno.
Jo, ko smo pojave. "Ta srečni decemberski dan" kot bi današnji dan imenovala profesorica, ki je bila presrečna. Delujoča računalniška tehnika v kombinaciji z Da Vincijem. Ko arijska rasa postane azijska. Nikon mi še vedno ne sede v roko. Mavrična risba. Peščena ura. Nevarn smeh. Morebitna nastala škoda. Po barvah razporejeno. Zeleno oblečeni stožci. Figurice angelčkov.
Depresiven, deževen, decemberski dan. Vzdušje je precej aprilsko. Čeprav imamo še tiste tipične, tradicionalne predstave o decembru, že nekaj časa ni več tako.
Prebrala sem knjigo Vdovec. Všeč mi je. In dejstvo je, da sem po parih dneh iskanja končno našla prvo knjigo - Ko pride ženska k zdravniku. Malce sem raziskovala in ugotovila, da so baje posneli tudi film. Nizozemski seveda. Mislim, da ga bo težko videti.
Prideš ven iz tople postelje v mrzlo jutro in se ti razprostre pogled na še vedno nočno, jasno zveznato nebo. Alarm zjutraj me je totalno zbudil. Glasno. Odbojka je bila strašno dolgočasna. V dveh igrah sem odbila celi 2 žogi. Saj točke smo si nabirale bolj s servisi kot pa z akcijo, ki se je zgodila izjemoma. Bolj zmedenega testa od testa umetnostne res ni. Klepet na veliko. Prej skupinsko delo kot kaj drugega. Deljenje listov je tudi razred zase. Preti. Umirejno tiho govorjenje. Načrti. Prižig lučk. Dejansko sem se rahlo vstrašila te poteze, ko sem se vozila proti domu. Kar na enkrat so se prižgale tiste nadležne božične lučke. Če bi bile samo obcestne luči, me ne bi motilo. Joj, sem bila točna. Ob 6ih. Točno. In nato čakam in čakam in čakam. Nadležno zdravstvo. Ko se končno odločita in me spustita naprej poslušam zgodbo o mojem mlečnem zobu. Da to ni normalno. Da je to verjetno v genih in da jaz nisem nič kriva. Zmoti telefon. Nezanimiv strop in precej nezanimiva luč. Nadležni zvoki. Pregled imam čez leto. Juhu. Še Ronči laja v spanju. Bogi kuža. Ilustracija Gibsona se mi je vtisnila v spomin.
Všeč mi je slog pisanja tega Kluuna. Sicer knjige še nisem prebrala do konca, ampak mi je všeč. Nikoli nisem posvečala posebne pozornosti sliki na naslovnici, ampak, ko sem se danes za trenutek zagledala vanjo sem dojela kako veliko pove. Družinski remi. Zmagloslavje in poraz.
Mobitel ima tudi razkužilo za roke. Poleg grelnih blazinic v obliki srčka. Prav kul so.
Mislim, da sem našla novo serijo, ki me je pritegnila. The Vampire Diaries. Interesantno. Hmmm. Ne vem zakaj so v pesmih tolikorat omenjene španske uspavanke.
Zbudila sem se precej pozno in sem morala spustiti zajtrk. Vdovec v postelji. Ron s fejk kravato. Bolj je izgledala, kot tista zadevšina, ki so jo imeli plemiči okoli vratu.
Družinsko kosilo. Ronove vragolije na sto in na način. Drsanje ob pesmi Hallelujah. Ne razumem kako sem ob tej pesmi vedno lahko na robu joka. Miklavž je nosil. Polna vreča sladkarij. Zaslužila sem še pri remiju, ko sem zmagala, čeprav je kazalo precej bogo. Ravno za parkirnino. Trači. Oblikovanje revij. Naš Lepi z roza rutkico, pelimi pikicami in pentljo.
Pač men je dogajalo med igranjem remija. Prepevala sem in spravljala ljudi okoli sebe ob živce. Posebno mojega bratca. Rona sem skušala spravit na stol pa ni uspelo. Ženske pri teh miss tekmovanjih so tako glupe. Resno. In poleg vsega tega nastopi še Petra Slapar. Ho d fak is dis? Miran Rudan s svojo tipično koreografijo pri pesmi Na nebo. Nina Osenar, ki zabavno razlaga o nekem bolanem otroku in se giba pretirano. Ne zna igrat. Pride na oder kot en konj in se začne dret. Poleg tega je pa njeno oprsje skoraj ušlo iz obleke, ki je bila čudne dolžine. Ne vem ali oponaša Bettie Page z njeno grozno frizuro. Vse misice so imele tiste grozne obleke, ki jih ljudje nosijo na maturancu. Kje najdejo tako vrsto blaga. Naši nimajo smisla, res ne. Mogoče ga dobiš gratis? Polega tega pa pridejo gor za tista vprašanja in začnejo "Lep dober večer vsem skupaj. Rada bi pozdravila starše in navijače..." Grozno. Grozno. Grozno. In nato butasto odgovarjajo na butasta vprašanja. Ampak najboljša je bila pa izjava moje mami. Noro. Spravla sem se gledat The Vampire Diaries.
Vitaminski napitek za zajtrk. Neki ženski se je zlomila peta. Grozno. No bo imela vsaj izgovor za nove čevlje, ker tisti niti niso bili kaj preveč lepi.
Skupine so ful zabavne. Vsaj naša. Pri bivalni smo 3 ure samo klepetale, kar sploh ni navduševalo profesorja. Če bi naša projekta združile, bi nastal en zelo interesanten. Sneguljčica. Zemljevid. Zelene veverice. Kolaž fotografij s praznino. Plešaste pevke.
Mogoče se mi malce pozna, da prejšni teden nisem bila na risanju. Nekako sem si nabrala moči, ker je šlo danes dobro. Še profesor je bil precej navdušen. No vsaj vmes, ker na koncu je bila precej solidna. Špeli "na prestolu", s Hitlerjem za njo. No, tako je izgledala moja mavčna glava.
Ja temperature na vlaku so precej nenormalne, kar je že dolgo znano. Če se je enmu modelu čevelj stopil. Sploh nimam občutka, da je petek, če bi ravno ugotavljala, kater dan je.
Težave z avtomobili. Zamrznjeno vse. Ob dejstvu, ko sem pol ure odpirala samo vrata. Rajši sem si našla prevoz. Verjetno bi zamudila. Saj to niti ne bi bil problem, ampak smo pisali slovenščino. Testi in piškoti. Samo še čaj je manjkal. Asociacija Prousta Combray. Napisan kriterij. Nekako tisti, ki so prej dobro pisali niso navdušeni.
Ta veseli dan kulture ali dan Prešernovega rojstva. Polno brezplačnih zadevščin. Baje je v Koloseju brezplačno predvajanje Slovenke. Polno muzejov zastonj odpira svoje razstave. Prižig lučk v centru.
Kalčr. Vse profesorice so bile prekleto nataknjene. Polna luna še vedno vpliva?
S sošolkami na kuhano vino. Dejansko sem imela občutek, da je res december, kar je precej neobičajno. Vonj, vzdušje, stojnice, glasba, zmrznjen nos. December. Baje bo palačinka party. Mislim nekaj se načrtuje. Ideje za predstavitveni video. Safr fejs. Jutri imamo 3 ure bivalne in 3 ure risanja in nič drugega. Sama ustvarjalnost.
Navdušenje nad gležnarji z živalskimi vzorci. Kaj se je zgodilo? S Špelo sva imeli hiter tempo in ugotovili, da sta kar 2 prometeja. Ne vem zakaj so ga prestavili iz stare lokacije.
Sodobni ples je prav hecen za videt. Na koncu je ven prišel svobodni plesi. Sicer mislim, da morajo imeti ogromno znanja in fleksibilnosti za to zvrst. Stopi. V stran. Priključi. En. Dva. Tri. Dva. Dva. Tri. Uglavnem na plesnih je dogajal na polno. S Saro sva ostali sami v četvorki. Jan in Saška. Ali Genoefa in Henrik. Četvorka ali hip hop 18. stoletja. To nekako uprizorimo. Samo tip, ki uči pa je usekan. Ponosni očka.
Odločila sem se, da mi pač prejšni avtoportret, ki sem ga nazadne pozabila doma, ni več všeč in sem narisala novega. Sedaj se pa grem spravit brat. Spet sem dobila energijo z mojim sokcem. Korenček. Mandarine. Limone. Pomaranče. Limeta. Mmmm.
Ne razumem zakaj bi mogli danes prinesti četrta branja ob dejstvu, da smo celo uro obravnavali snov 3ih Branj. Vitezova pesem. Lorca. Verde que te quiero verde. Zeleno, ki te ljubim zeleno. Čeprav Gradnikov prevod pravi: Zeleno, ki te hočem zeleno. Profesorica vneto razlaga o njenih doživetjih v muzeju. Smeh. Sploh, če si to človek predstavlja. Dalijeve ustnice.
Likovna teorija. Kar spraševala je. Očitno je, da pravilena odgovora na vprašanji prineseta 5. Super. Joj, vinjeta. Moje znanje, poznavanje pride prav. Aditivno mešanje - tiskalnik. CMY. Subtraktivno mešanje - monitor. RGB. Dimenzije barv - Photoshop. HSL. Hm, portfolio?
Dejansko je med imenoma Kafka in Samsa podobnost. Samoglasnika sta na istem mestu. Dva enaka soglasnika. F je enako oddaljen od k-ja, kot m od s-ja. V abecedi. Pač to je učnje slovenščine in ko mi postane dolgčas in potem raziskujem trditve.
Romantčen prizor obsijan s soncem ob železniški progi. Kranj v svojem sijaju na konglomeratu. Likovna teorija v praksi. Nebo prav čudne, strupene, nenavade rumene barve. Na tiste sive oblake pa je potem delovala asimilacija. Sicer tudi, če bi slikala, ne bi prišlo do izraza. Res je nekako neopisljivo. Moraš videti, še posebno hribi v ozadju so bili na poseben način osvetljeni. Čarobno. Misterijozno. Imaginarno.
Končno sem prišla do knjige Vdovec. Voščilo mami za rojstni dan. V soboto bo kosilo, še Ron je vabljen. Slovenščine čez glavo.
Nadležno zvonenje, ko se ustavimo sredi ničesar. Opozorila za vlak. Sploh ne vem kako mi je ratalo priti na železniško, saj je vožnja postala že čisto refleksna in nekaj najbolj običajnega v mojem dnevu. Ja pač zganjala sem vik in krik, delala iz muhe slona in ustvarila bavbav, ki ga v resnici sploh ni.
Skozi dan v šoli sem prišla popolnoma odsotno. Neprisebno. Ob torkih se ure vedno vlečejo, da bolj počasi že ne gre. Sicer me ob želji na konec ure, zmoti to, da bo naslednja samo še hujša. Od matematike k angleščini, nato slovenščina, ki ji sledi umetnostna ter za posladek še bivalna. Boljšega urnika si že ne bi mogli želet. 8 ur totalne muke. Ne razumem, kje sta ravno mene najdli. Ljubljano krasijo, kot bi se izrazila profesorica, banalni okaski. Juhej pa 1. december. Bolj veselega mesca res ni. In ja to je definitivno sarkazem.
Telefončič je čisto priročen in prikupen. Všeč mi je tipkovnica. Edini in resno velik minus je fotoaparat. Kakšne barve in kvaliteta. O joj. Igra svetlobe. Zaha Hadid. Ploskovna ploskev.
In zapustimo zaspano Ljubljano, ki se lesketa v soju sonca, ki se nahaja neposredno nad Kozolcem. Pred nami se odpira bolj jasen svet proti Gorenski. Stolpnice in stavbe v temni bedni nevihtnega neba.
Beži. Dolga se kača pločevine. Beži. Izmučeno delavstvo ob popravkih. Beži. Rdeči val semaforjev. Beži. Okrnjena narava. Beži. Turobna pokrajina okoli nas. Beži. Prižgana luč v daljavi. Beži, ta svet.
Housi je blazno zabaven. Katere pripombe. Gossip girl je spletkarska. Precej. Prekinjeno gledanje. Ideje.
Črna taška z roza robovi. Potiskana z rožicami. Po dolgem času spet v šoli. Tudi Sara. Telovadba zna biti bolj boleča, če ne telovadiš kot pa. Vsaj kar se tiče v predelu riti. Na veliko ponavlanje in učenje sociologije. Meni se zdi vse isto in čudni izrazi so uporabljeni. Kot, da se ne da preprosto povedati.
Kosilo. Pražen krompir, ja. Naj bi bil. Res ne vem, zakaj je vedno vse bolj podobno pireju. Temo za seminarsko je potrebno zbrati. Izbor sem sicer zožala na nekje 8 tem, tako da se sedaj odločam, kaj me bolj mika. Mislim, da je povsod bolj kot ne malo literature, ampak je vsaj tema zanimiva. Kap nas je zadela, ko je 2 ure prezgodaj profesorica za sociologijo vletela v razred. Na srečo smo imeli ponavljanje, ker je bil naš namen se učiti med prosto uro, samo je potem ni bilo več. Ampak smo skupaj ponovili. Mislim kolikor se je dalo ob njenem neprestanem govorjenju.
Veseli december bo napočil. Pa bo res veseli?
Našla sem nekaj zanimivih napovednikov za filme, ki prihajajo ob koncu tega leta ali v začetku naslednjega. Moram jih gledati.
Obstajajo filmi, ki jih ne moreš pogledati prevečkrat in obstajajo filmi, katerih ne moreš pogledati do konca.
Najboljši sadni koktejl. Geslo - vžemi vse, kar je pitnega. Mmmmm. Jagoda. Jabolka. Ananas. Pomaranče. Limone. Čiso naravni, svež koktejl. Ni boljšega. Slaba stvar. Vse je potrebno spucat. Danes me po tem ni tako razganjalo kot včeraj. Mogoče je kriv korenček, ki ga tokrat ni bilo, ali pa je bil včeraj zgolj tak dan.
Predstavlite si pet človeka s cvilečim, piskajočim, hripavim glasom. Ne človeka, mene. In to pesmi od Plestenjaka. Ron me čukasto gleda, Tim pa... hm, mislim, da se mu bo vsak čas zmešalo. Mene pa blazno zabava. Definitivno preveč vitaminov naenkrat. Skoraj liter. To meni škoduje. Blazno.
In cel dan mi je škodovalo. V pozitivnem smislu? Če povzamem, me je razganjalo do konca. Mogoče je bilo to zaradi toliko dnevnega ležanja. Če sem se lotila hiške. Trikrat nesla perilo iz sušilca. Začela sesati sobo. Prestavila računalnik za 20 centimetrov bolj optimistično v desno, da se ne bi toliko pregreval. Zmetala proč papirje. Zavila ruto okoli ramen. Pogledala The Day After Tomorrow. Prenašala fotografije iz enega na drug disk. Preventivno. Imela fotošoting z Ronom. Zadet pes. Smeh. Ga cel dan crkljala. Hajdi se mi je pela in poslušala. Love love love love Halloween scena v Fame. Ples mišljen.
Izredno zanimive se mi zdijo retro kopalke 50ih let. Enodelne. In posodobljena moda prejšnih desetletij. Zabavno. Všeč so mi kombinacije na Polyvore. Naletela sem na eno stran s čudovitimi fotografijami porok. Med iskanjem kopalk iz 50ih. Kje je logika?
Nos mi pušča. Kašljam pretirano in imam občutek, da se bom izkašljala. Ustnice me dobesedno pečejo in sem brez glasu. Ah.
Čakam na film Fame iz leta 1980, ker me zanima kakšen je. Pogledala sem nekaj filmov samo na pol, ker se moj računalnik očitno upira dejstvu, da bi do konca predvajal film. Vse, kar sem celega vidla je bil New Moon. Dejansko mi je všeč. Mogoče bolj kot prvi. Všeč mi je, ker ni več tistega pocukranega osvajanja in vsega. Všeč mi je ker je več Jacoba. Navdušujem se nad igranjem KStew. Nekako mi je ob gledanju večine njenih filmov postala blazno zanimiva, ker ima samosvoj način igranja. Zdi se mi, da ne zna pretiravati in je vse bolj zmedeno. In nisem nad njo navdušena, ker igra Bello, ampak nasplošno. Ker mi je vseeno, kaj ima z Edwardom, ker me ne navdušuje in sem srečna, da ga je malce manj v tem delu. Dobro pa so rešili situacijo z vizualni učinki namesto zvočnimi, kot je v knjigi. Ker je kulj to, da lahko film čisto drugače preneseš v oči gledalca kot knjigo. Ampak ljudje ne dojamejo, da to ni isto, zato so pogosto razočarani, ker imajo prevelika pričakovanja. Samo, meni pa je všeč, dejstvo kako nekaj prikažeš filmsko in drugo skozi besedilo. Ker lahko dela tvoja domišlija ali pa vidni živci. Aja najbolša mi je Ashley, ker ji vloga Alice tako sede, da to ne moreš. Kako je človek, ups vampir, lahko še bolj prisrčen? Všeč so mi volkci. In transformacije. In odnos. In to, da Jacob vnese nekaj humorja. Ter Belline nore odločitve.
Mogoče sem se res uživela. Smeh. Danes se "zdravim" s korenčovim sokom in limono. Precej okusno.
Počasi imam že vsega dovolj. Kašlanje mi gre blazno na živce.
Dokumentarec o Nefreteti. Dokumentarec o nekih slikarskih delih rodbine Liechtenstien. Film Zamenjan. Angelina. Končno mi ga je uspelo pogledati do konca. Film z hecno in dokaj nerazumljivo vsebino. Jim Carrey in Kate Winslet. Eternal Sunshine of the Spotless Mind. Kaj je pri spring poletnega? Ker so v filmu znova in znova ponavljali, da so poletne počitnice, ko je bi v resnici spring breakdown. Nekaj delov The O.C. Skratka, dejstvo je, da so ameriške navijačice s svojimi forami prav butaste. Bring It On: Fight to the Finish.
Samo ležanje zna biti skrajno nezabavno. Neudobno. Boleče. Potem pa je tam še bratec, ki ti dela družbo ter te večino časa zajebava. Glavo mi bo razneslo. Zmrznila bom ob dejstvu, da me kuha. Zadušila se bom od samega kašlanja.
Serije. Nogomet. Serije. Serije. Serije. Knjiga Čefurji ravs. Dve dekci. Topli štumfki. Ron, ki se občsno pojavi.
Pa sem fasala to butast gripo. Ali pa pač nekaj, kar me je bolj kot ne priklenilo na posteljo. Moči za kaj drugega sploh nimam. In včeraj sem samo zaspala in nisem bila zmožna ničesar napisati. Posledice tega spanja pa so zelo občutne danes, saj je spanje na kavču bolj neudobno kot ne.
Sedaj imam spet možnost komuniciranja s svetom, saj nam je uspelo urediti vse v povezavi z mobitelom. Za celotno družino, ne samo zame. Bratcu sem vrnila vdarec in se je končno vdal ter mi prepustil telefon. Tako, da imam sedaj Nokio 5800. Jeej. Na Simobilu smo prebili rekordno dolgo časa. Pečen kostnj.
Zabavno je brati stare objave. Mislim take, ki so bile napisane pred letom (par dni gor ali dol), kaj se je dogajalo, kaj sem razmišljala. Vsem danes sem na dolgo in široko razlagala mojo zgodbo oziroma moj petkov " - nadaljevanje. pripetljaj. Pač še vedno nimam komunikacijskega sredstva. In res ne vem, kakšen mobitel naj si umislim.
Odbojka. Sicer tista vadba pred tem je dolgočasna. Saj ne rečem, da se ne nasmejiš, nalaufaš in podobno, ampak vseeno ni odbojka. Izživljala sem se nad zgornim servisom in nekajkrat je žoga priletela čez mrežo, kar je neverjeno. V sredino polja. Potem pa končno igra. Število igralcev je bilo tako okrnjeno, da smo sestavili samo dve ekipi. Nekaj menjav in pestra igra. Sicer vse skupaj izgubi pomen, ko večina folka ne sodeluje in se par izjem meče in žrtvuje za žogo, samo kaj, ko nakoncu ni junaka, da bi podal čez. Ampak najboljša fora je, ko počepnem. Namesto, da bi odbila žogo. In takoj dobim vrnen udarec, ko me Tjaša ponesreči zadane. Smeh.
Pretirane priprave na umetnostno zgodovino. Katera je na koncu odpadla zaradi profesoričine odsotnosti. Nova gripa? Razprave o družinah. Istospolne družine, da ali ne? Sama se nagibam na prvo stran. Zakaj ne? Kaj je narobe s tem? Pač problem je družba, ker se mi zdi, da bi bil otrok lepše in bolj ljubeče vzgojen. Če rečete, da ni naravno. Kaj pa je sicer pri človeku naravno?
Oh pa Helena in njene bodoče pritožbe. Ja vlaka ni bilo, kar je sicer postalo bolj kot ne precej običajno. Optimistično nama je uspelo najti proste sedeže, pa čeprav sva že obe vmes obupali. Samo "keep going on". Mislim, da sva bili najbolj glasni na vlaku. Ali pa v vagonu. No jaz sem bila. Veselo in precej navdušeno sem padla v debato. Vse je bilo skrajno zanimivo in sem se smejala na ves glas. Vseeno mi je, kaj se jim je podilo po glavi.
Družabni večer s pregledovanjem posnetkov. Smeha kot ga še ni bilo. Katere izjave. Moje komentiranje. Kakšen glas imam. Fak. Kamero bi rada. Ja? Ker snemanje je blazno zabavno. In čedalje bolj uživam v podajanju komentarjev. Ker se nakoncu nasmejimo do solz. Od samega smeha. Joj. Kakšne zganjamo. Ampak začetka pa boljšega ne bi mogla posneti. Barbin smeh. Svetovno. Defekten kuža z skeri očmi in napačnim premikanjm, ki je natepaval baterijo. Bistveno pa je pozabila. Očitno bo še eno druženje. Ko staršev ravno ni doma. Vsaka s svojim avtom. Vsaka na svojo pot.
Zmankal baterije. "Že celo pot vaja neki hočm uprašat... kam sploh gremo?
Družinski fotošuting. PS. Polovico je natipkanega z on-screen tipkvnico. Baterije nočejo delati.
Doma je en bolj bolan kot drug. Kašlajo. Počivajo. Jaz pa se potepam. Morala sem iti v nabavo, saj je hladilnik večinoma na pol prazen. Lazanja za kosilo. Mmmm. Ron je se oblizoval še pol ure. Potem pa sva krenila na sprehod. Preden se je sonček skril. Filmski večer.
