Čeprav smo vse skupaj začeli klavrno s sovrštvom v očeh, smo zaklučili precej prijetno. Karlova pripoved o njegovem življenju. Presenečenju za rojstni dan. Druženju s profesorji. Razlagi, kako si je kjub vsemu času preživetemu v tujini želel učiti na naši šoli. In nekako ga je ta želja tudi pripeljala do tega. Pravi, da skandinavci konec koncev sploh niso tako hladni, kot so ponavadi predstavljeni.
Ko profesor zabije, da sploh ni profesor. Vse skupaj smo poslušali z rahlim nasmeškom na obrazu in blaznim zanimanjem. Vsaj jaz.
Dela prejšnih let, desetletij. Ob pogledu nanje se potučim "rahlo" bedno. Ampak so pa imeli več ur. Mi imamo samo še 3. Ko gledaš tiste perfektne risbe, študije se mi porodi misel. Na to, da bi bilo potrebno več risati. Več vadit. Več vsega. Ampak, kaj ko je to vedno samo takratna misel in na poti do doma že izgine.
Uganke.
Kakav s smeteno, ker mi vroča čokolada ni najbolj pri srcu. Nisem ljubitelica. V lokalčku na Čopovi.
Boli. Boli. Joj, kako boli.
Svetloba zahajajočega sonca v kombinaciji z zasneženo pokrajino. Zvok, ko se led lomi pod nogami. Zvok, ko hodiš po zasneženih tleh. Oboje je zabavno poslušati. Ron z
Zvonenje telefona, ki se ga vedno znova ustrašim. Risanje enostavnih predmetov je komplicirano. Mogoče pa je ves "talent" izpuhtev. Ali pa zamrznil. Ne vem.
Prizma - Pogum
Ni komentarjev:
Objavite komentar