Ops. Z zaspanim glasom ob dejstvu, da ni spala. Samo globoko razmišlanje.
Garmin navigacija na mobitelu. Ni signala satelitov. Prispeli ste na cilj. Na levi. Smehi, ej.
Moj oče je zakon. Zase pa ne bom izgubljala besed.
Stroški. Sami stroški. Nič kaj veseli december.
Na živce mi gre snega na cestišču. Samo zaradi dejstva, da nastane grozna gneča in se vsi vozijo noro počasi. Živce izgubljam. Hitrost imam rada samo v primeru, da jaz vozim. Drugače me je strah.
Snežinkice, ki so bile kot majhne bunkice, kroglice. Koščki stiropora, ki so se že davno sesedli.
Zmrznjen odtis na šipi vlaka. Avto je zjutraj zmrznil od znotraj. Kaj je potem smisel pokrivanja? In ob izbočenem vetrobranskem steklu je to tako blazno nepriročno za drgnit.
Mraz!
Očitno se ravno do Ljubljane vlak ogreje.
Telovadnica je bila presneto mrzla. Igra blazno dolgočasno. Nič akcije. Ampak, ko sem imela vsega dosti, sem nekaj žog prestregla. Ne najbolje, ampak vsaj ogrela sem se. Mogoče ne cela. Definitivno pa na tistem mestu, kamor je priletela žoga. Bilo je segreto, nekaj minut. Posledično je tudi bolelo.
Tipa na vlaku sta imela precej živo debato. Sploh ne vem zakaj sem ju poslušala celo pot. Boljšega, sicer nisem imela za početi.
Mala zgubljena punčka v oblekčasti oblekci, na tem velikem širnem svetu.
Nuša Derenda - Dekle iz zlate ladjice
Ni komentarjev:
Objavite komentar