Prideš ven iz tople postelje v mrzlo jutro in se ti razprostre pogled na še vedno nočno, jasno zveznato nebo.
Alarm zjutraj me je totalno zbudil. Glasno. Odbojka je bila strašno dolgočasna. V dveh igrah sem odbila celi 2 žogi. Saj točke smo si nabirale bolj s servisi kot pa z akcijo, ki se je zgodila izjemoma. Bolj zmedenega testa od testa umetnostne res ni. Klepet na veliko. Prej skupinsko delo kot kaj drugega. Deljenje listov je tudi razred zase.
Preti. Umirejno tiho govorjenje. Načrti.
Prižig lučk. Dejansko sem se rahlo vstrašila te poteze, ko sem se vozila proti domu. Kar na enkrat so se prižgale tiste nadležne božične lučke. Če bi bile samo obcestne luči, me ne bi motilo.
Joj, sem bila točna. Ob 6ih. Točno. In nato čakam in čakam in čakam. Nadležno zdravstvo. Ko se končno odločita in me spustita naprej poslušam zgodbo o mojem mlečnem zobu. Da to ni normalno. Da je to verjetno v genih in da jaz nisem nič kriva. Zmoti telefon. Nezanimiv strop in precej nezanimiva luč. Nadležni zvoki. Pregled imam čez leto. Juhu.
Še Ronči laja v spanju. Bogi kuža.
Ilustracija Gibsona se mi je vtisnila v spomin.
The Beatles - Christmas time
Ni komentarjev:
Objavite komentar