Neprijetne sanje. Čudni občutki. Ko sem se zbudila, sem imela tak filing kot da imajo moje oči ostre robove. Blazna zaspanost. Dogajanje okoli sebe sem napol spremljala in pri tem napol spala.
Mokra prevleka. Zadnji brisalec. Jesenska pesem. Napol poslušana vremenska napoved.
Napis Škofja Loka, ki je pol modrikaste svetlobe in pol oranžkaste. Ženska na vlaku, ki se je želela nekaj pogovarjati.
Zaspana Ljubljana.
Jamranje na vse pretege. Nekaj takega moram jaz poslušati. Če ni to že rahlo nadležno.
Jo, ko smo pojave. "Ta srečni decemberski dan" kot bi današnji dan imenovala profesorica, ki je bila presrečna. Delujoča računalniška tehnika v kombinaciji z Da Vincijem.
Ko arijska rasa postane azijska. Nikon mi še vedno ne sede v roko. Mavrična risba. Peščena ura. Nevarn smeh. Morebitna nastala škoda. Po barvah razporejeno. Zeleno oblečeni stožci. Figurice angelčkov.
Depresiven, deževen, decemberski dan. Vzdušje je precej aprilsko. Čeprav imamo še tiste tipične, tradicionalne predstave o decembru, že nekaj časa ni več tako.
Prebrala sem knjigo Vdovec. Všeč mi je. In dejstvo je, da sem po parih dneh iskanja končno našla prvo knjigo - Ko pride ženska k zdravniku. Malce sem raziskovala in ugotovila, da so baje posneli tudi film. Nizozemski seveda. Mislim, da ga bo težko videti.
Joe Cocker & Jennifer Warnes - Up Where We Belong
2 komentarja:
grozno. 10x sem že verjetno poslušala to pesm :P
sj tud če jo še 10x poslušaš ne bo panike ^^
Objavite komentar