Ježeš Marija pa Stare. Smeh. Le kaj naredi to dolgočasno skakanje zanimivo. Tuta tuta tuta tu tu tu. Padabadam tam tam padabam tam tam padaba damdamdamdam dadadadadam. Te rdeči podplati so res fejk.
"Nasmeh je luč v oknu duše, ki pokaže, da je srce doma."
Ni ni smisla. Ga ni. Na snežen dan, pretirano, v pozitivnem smislu, ukvarjanje z ljubljenčkom. Ž n se pa. Počitnice za odrasle.
Zasnežena zadevščina. Imenovana nepremični avto. Moje prevozno sredstvo na štirih kolesih.
Blazno sem se zabavala na sprehodu. Poleg tega, da sva s psom tavala po zasneženih izbrisanih zametkih poti, ki so bili le malce nakazana udrtina v snegu. Če sem začela sredi gozda z dežnikom poplesavati (mjuzikal stajl) in prepevati (bolj mrmrati) pesem New York, New York. Sama sebe sem blazno nasmejala in se zabavala. V zasneženi pokrajini sem skakala od drevesa do drevesa, se vrtela, telovadila na vse pretege, pri tem pa so z neba padale nežne male snežinkice. Noro.
Mafini iz žurnala. Po receptu na žurnalu. Neki mafini za zajtrk. S suhim sadjem. Blazno netipčno zame. Ampak bomo videli kako bo. Ohlajajo se. Pol ure kasneje. Nenavadni in užitni. Mami je rekla, da so notri jabolka in še nekaj. Brat je bil za marmelado ali karamelo. Oče pa za med. V resnici pa so bile suhe marelice. Moj danšnji playlist se giblje nekje od novih pesmi Tabujev, Dekla iz Zlate ladijce pa do New York, New York-a. Vmes pa se znajdeta še Zlatko ft. Tina ter Parni valjak. Aja ne smem pozabit Christine. Ko sem ravno naletela na njeno zgodbo na E!-ju.
Na jutro me je totalno razganjalo. Poleg tega sem pa imela idejo o tem, da bi danes risali. In nisem bila edina. Ker drugače je bil plan prepričati profesorja, da se odpravimo do gospodarca. Sonček, ja. Danes sem pa bila res to. En mali zmešan sonček.
Veliki načrti. Medli spomini. Pojma nisem imela, kaj se je zgodilo med črnino pred očmi in bujenjem na tleh. Sedaj sem slišala. Čeprav pojma nimam o tem. Vem samo, da sem omedlela. Matilda je pri nas sinonim smrt. Deklca. Lahko je Mojca, ampak ima partizansko ime, ki je enako imenu ene izmed sošolk. Profesor je tako skrivnosten. To naredi risanje naše skupine še bolj zabavno, sploh, če ga ni. Mislim, kadar ne rišemo in se potepamo naokoli s profesorjem. Profesor se zna od srca nasmejati, nekje med tem, ko ga spravljamo v zadrego. Danes je bila zadrega ženino ime. Posledično smo izvedele nekaj o njegovem sinu, Maju, ki ni rojen maja. Informativa. Dejansko nismo izvedeli nič koristnega in vse skupaj je izgledalo precej klavrno. Glavna. Joj, pa Sara. Smehi. Tip v beli jakni. S profila. Važno, da sem totalno srečna, ko ugotovim, da mi ne bo potrebno iti na vlak 14.41, ki ga vedno bolj ne maram. Dobro, da so petki. In to ne kar katera ropotija. Vlak s kupeji. Plus tisti del, ki ima udobne sedeže postavljene v vrstah. Luksuz. Dobesedno. Ta mi je dejansko najbolj pri srcu. Ampak vseeno sem si močno želela, da bi imela slušalke seboj.
Ron in jaz. Po znanih in neznanih poteh. Potikanje po gozdu. Gazenje po snegu. Plezannje po hribu. Fotošutng.
Napotila sem se v knjižnico. Uspeh. Sedaj imam tisto za matematiko. In knjige za mojo seminarsko za maturo. Vsaj za začetek nekaj.
Razumete slovensko!? P-R-E-M-A-L-O! Ja nekak smo ob neprestanem ponavlanju dejstva, da je enkrat prebrano, premalokrat prebrano, dojeli, da bo potrebno še vsaj enkrat prebrati. Pri razredničarki smo se zadržale med plačevanjem ekskurzije in ugotavlanjem kam je izginilo prvotno navdušenje. Meni je važno, da samo nekam gremo. Amsterdam. Šla bi v London, ko je mami ravno prišla na to idejo. In na angleško podeželje. Pa v Pariz. Oh. Pa v Istanbul. Baje bi si šli ogledat košarkarško prvenstvo Ne, jaz. Sama bi se samo malo potepala. Šla bi pa še v Prago. Ta ideja se mi je zasidrala v glavo in noče ven. Očitno me nekaj vleče tja. Ne vem še kaj. Debate o izbiri šole, o fakasih, visokih šolah. Možnostih. Vseh zadevah, ki se navezujejo na našo prihodnost. Vse to je iz dneva v dan glasnejše in bolj medlo. Bližje kot smo dejstvu bolj nemogoče izgleda. Kje je logika? Tako kot smo sedaj najbližje soncu pa je sneg zunaj ter -10.
Po pouku smo si privoščile čajčka. Takšnega iz čajnice. Čajne hiše. Mmmm. Sicer je bil tist zeliščni zadnjič tako dober, ampak ko bi vedela kateri je bil. Tokrat sem si nekega turškega privoščila. Sicer je bil dober, amapk nekaj mi je manjkalo. Mogoče limona. Vse skupaj pa smo nadgradile še z tortico v Zvezdi. Fensi počutje na vrhuncu. Definitivno pa prevelik zalogaj. Nasplošno nisem ljubiteljica tort. Ubistvu jih ne maram, razen kremšnite. In sachar torte. Občasno. Zelo občasno.
Včeraj sem si cel dan prepevala Dekle iz zlate ladijce. Danes pa sem ta lokal dejansko videla. Saj ne, da hodim že nekaj let mimo in ne opazujem nič. Očitno. Samo ta naklučja so potem blazno zabavna.
Pri nas bomo definitivno rabili Noeta, da nam naredi barko, ker je vsak drug dan poplava. Sedaj vem, kje se bo začel potop. Zlata na blef. Ko barve niso prave. Kako zabavno. No odvisno iz katerega zornega kota gledaš.
Toliko smeha med slovenščino še ni bilo. Konec valčka. Bolj kot je bilo absurdno več smeha je bilo v razredu. Test slovnice nam definitivno ni usojen. Kaj pa se bo dejansko zgodilo v roku 50ih let?
Imeli smo še enega črnega labradorca, ki se je odločil iti potepat in se zgubil. Mami je vsa v skrbeh priletela gor preverit, kje je Ron. Ta naš razvajenček je ležal in dal vse štiri od sebe. V varnem zavetju doma. Medtem, ko je pred vrati radovedno gledal labradorec, ki je bil enako velik, čisto črn, ampak mogoče malce bolj "šlank". Spuščena na vrtu, sta se podila na vse pretege. Ampak Ron je zvisel, ko je Maj skočil čez ograjo. Spomnili smo se na čip in sta ga starša odpeljala do veterinarja. Jaz sem bila medtem taksi za mojega brata. Kuža je srečno prišel domov na grič. Dvoletni Maj.
Nekaj pa ne razumem. Zakaj moraš biti ob ljudeh, ki se pritužujejo glede vsega, ki jih vsaka stvar moti, ki imajo vedno nekaj za pripomnit, ki te zbadajo vse čas, nasmejan in pozitivno nastrojen? Resnično ne razumem tega. Ali se res ne zavedajo dejstva, da so oni enaki in potem poskušajo druge kaznovati namesto sebe. Za njihov odnos do sveta so vedno krivi vsi drugi. Sploh jaz, ker nimam nasmeha do ušes. Le kako naj ga imam ob vsem tem.
Obtičala. Obležala. Obstala sem doma. Nisem imela ne volje ne moči, da se spravim v Ljubljano. Zadnji športni dan pa lahko prešpricam. Saj ne da sem včeraj Lari jamrala koliko manjka, danes sem pa sama isto izvajala. Ups. Poleg tega je pa telefon pristal neznano kje brez baterije. Še en ups. Občutek imam, da so me kleli. Ali pa nekaj podobnega. Dejstvo je, da naj bi prišla z avtom od mene pa cel dan nobenega glasova. Razen, ko sem se med spanjem javljala Tjaši na telefon. Ali pa vsaj mislim, da sem to počela.
Siolovi filmi. Boljšega ni bilo. Dokumentarec o človeku, ki je živel z grizliji. Varuškin dnevnik. Med prvim sem zaspala. Drugega sem pa že gledala. Nad slovenščino sem obupala. Again. Višek dneva je bil pa verjetno, ko sem se spravila s psom ven na sneg. Luksuz.
Zgodbe mladih zvezdnikov. Taylor Swift. Njena zgodba je blazno zanimiva. Čeprav se zdi, da je postala slavna čez noč, ampak se je precej trudila. Ostali kot so Zac Efron, Jonas brothers in Miley Cyrus mi gredo pa blazno na živce.
Sok pomaranče in limone. Kljub kislosti je dal na koncu sladek občutek. Princesa in žabec. Obožujem Disneyjeve risanke. Te narisane. Ker skrivajo tisto čarobnost. To, kar se da samo narisati. Magičnost in prikupnost. Poleg tega pa še glasba, ki prijetno doni. Jazz in swing. Močno me veseli, da so se vrnili k ročnemu risanju. Odtis srca na mojem palcu. Izmenično se učim slovenščino in gledam Sherlocka Holmesa. Nočem vedeti rezultata. Ampak, če igra Rachel McAdams. Pa še Jude Law. Film pretehta slovenščino.
Snežinkice. Simetričnih oblik. Kot bi jih nekdo izrezal in metal z neba. Prikupno, res. Pokopalo me bo. Vse.
Življenje Ivane Kobilice je zanimivo. Njen način slikanja pa preprosto obožujem. Šla bi gledati Bajadero.
V glavi mi odmeva Alyjin brazil. Nekako se potem v tem ritmu tipkajo besede. Podvig. Destinacija: Krško. Cilj: Tjašina fešta. Voznik: moja malenkost. Kljub včerajšnemu obupavanju in lenobi sem pristala v avtu, ga vžgala in se odpeljala do bencinske črpalke. Dlje tako ali pa tako ne bi prišla. Nato mi je šele uspelo kreniti na pot. Pardon. Nama je uspelo, ker sem imela še tajnico, ki se je javlala na telefone. Helena. Sam start je bil že s polurno zamudo. Nič kriva. Tako, da smo bili vsi po malem že nervozni. Postanki. Ljubljana. Jug. Rudnik. Lara. Grosuplje. Sara. Krško. Anja. Vsaka pa je v avtu obsedela z enim in istim vprašanjem. Smehi. Tjašino darilo. Sladko presenečenje. Ko smo bile vse v avtu in tisti avtomatični del po avtocesti pustile za seboj. Takrat se je začela dogodivščina. Juhej. Jaz tečna kot hudič, ostale pa živčne. No, mogoče sem imela sama tak občutek. Zgrešeno. Prvič. Obračanje v krožišču. Zgrešeno. Če so ciprese močno podobne gromozanskim drevesom, je to zelo vredno poudarka. Drugič. Obračanje pri nekom na dvorišču na klancu. Tukaj so se začeli kazati prvotni znaki panike. Zgrešeno tretjič. Očitno obožujem vožnjo vzvratno. Kričanja v zadnjem delu avtomobila je bilo toliko, da mi je dejansko prekipelo in sem jih napizdila. Nadrla. Kakorkoli. Pojma nimam kako nam je uspelo priti po tistem makedamskem klancu navkeber, ker smo zaznale vonjave zažgane sklopke. Upsila. Maj bed. Ampak smo prišle. Žive. Pretresene. In nervozne. Ter posledično vdrle na žurko. No, vsaj tako je izgledalo. Mi in wc. Blazno zabavno. Kako veliko ljudi rabiš, da ena opravi svojo potrebo. Sama sem se zabavala. Prepevala. Pojma nimam od kje mi znanje, vsaj približno, besedil. Plesala. Valček, na vse kar se je vrtelo, čeprav se je zdelo nemogoče. Skakala. Ob dejstvu, ko smo se spravljale spat sem se jaz polna energije motala naokoli. Ja, zjutraj sem se komaj pobrala iz postelje. Če smo zaspale ob Uspavanki za Evo. Pred tem smo imele zanimive debate s Tjašinim fantom. In pred tem sem bila blazno v napoto. Nič novega.
Zjutraj. Pojma nimam kaj me je spravilo iz postelje. Verjetno dejstvo, da moram na wc. Pojedle smo, kar nismo včeraj. Leva, desna ali barve. Malce očedile in spakirale. Obračanje avta. Ugotovitev, da imamo prazne gume. Iskanje bencinske črpalke in smeri Krško. En lapsus. Prijazen fant nam je napolnil gume, ki pa so bile res obupno prazne. Joj. Potem pa je moje petje in Sarino navdušenje nad slikanjem zapolnjevalo pot. Dokler nisem po obratnem postopku zopet vseh dostavila na željene lokacije. Zaključila sem izmučeno in sem srečno prispela domov. Na kosilo.
Ne da se mi. Lena sem še bolj kot fuks. Pa moram priti do Krškega s še 4imi puncami. Ne razumem od kje je bilo moje navdušenje čez cel teden.
Oblečena sem bila v kombinezon. Takšnega kot imajo smučarji. Hecno. Hi hi. Darilo sem zavijala. Vse pripravila. Samo na pot moram. Odgovarjala na sms-e. Klice. Ki niso hoteli ponehati.
Sanje. Bivši sošolec. Roza srce. Na rdeči pikčasti podlagi. Črne roke. Od oglja. Končno je bil pes pri kompoziciji. Meni je blazno zanimiv, samo je figura nekako še v ospredju. Vedno zmanjka časa. V treh urah je to nemogoče narediti. Ravno, ko postne zanimivo in začneš senčiti že vleti prva skupina v učilnico z malico. Brezveze. In potem smo mi čudaki. S profesorjam se pa presenetljivo dobro razumemo, saj se on in mi nasmejimo od srca. Fantje so ogrožena vrsta. Prisluškujejo našim pogovorom. In profesorjov pogled je najboljši, ko vleti v razred in se kregamo glede 7. in 8. božje zapovedi. Bolje kot pa če bi prišel minuto prej. Njegov pogled je blazno zanimiv. Vprašal me je, če sem piščanec. Smehi. Samo na list sem čakala in obupala nad ogljem v svinčniku. Španščina. Cuando. Oh pa prežvekovanje hrane. Samo neka stvar Laro takoj spravi domov. In na glavni sva bili kot bi mignil. Hecen jezik. Mama in njen rojstni dan. Moj zamrznjen mobitel. Vampire Diaries.
Michael Bublé feat. Bonita - Quando, quando, quando
Koncentirati. Svet je ravno kot bi ga opazovala skozi črnobela očala. V sivinah. Nasičenost se je porazgubila. Plesne. Smehi. Zadnja vaja. Izgledalo je vse prej kot skladno. V petkah sem se vrtela. Meni se zdi vse skrajno preprosto. Ne, nimam sreče. Vedno me skensla(jo). Tipi so prasci. Težko me še prepričate v nasprotno.
Matematika je s svojo monotonostjo in dolgočasnostjo posrkala še zadnji košček duše iz mene. Res sem samo še hodeči, govoreči in priganjajoči zombi. Brez življenja v sebi.
Antoni Clavé. Rdeča pika. Zelena pika. Point vert, point rouge. Slika, ki mi je bila všeč. Ampak potrebno jo je videti v živo. Drugače ni učinka. Zdi se, da gre umetnost ravno tako hitro, kot ritem življenja. Včasih so več let delali slike. Do največjih potankosti. Vse male, pomembne in nepomembne podrobnosti. Res realistično. To pa se je vedno bolj izgubljalo. Z vsakim izmom. Sedaj je umetnost packa na platnu. Tako hitro narejena kot ritem življenja. Hitreje kot je. Več kot je. Boljše je. Ker je fotografija tako preprosta. Ker ni več časa. Ni več življenja in duše v slikah. Samo še abstraktnost. Neka odtujenost. Nametani kolaži. Umetnost 20. in 21. stoletja.
Poplava ponoči. Najprej pralni stroj. Sušilni. Še pomivalni? Tehnika pa nam res ni naklonjena.
Začetek pesmi Ti si mi u krvi. Klavir. Lepo. V šoli smo bili za 15 minut slovenščine. Malico, ki jo nisem jedla. Uro brez angleščine. Ter razstavo med likovno teorijo. Pred tem pa na mleku s čokolado in kakavu.
Vozni redi so nelogični. Zadnji vlak 8.12 in naslednji 11.48. Ja? Pouk se je pa začel ob 10.30, ja juhej. S tem, da je bila šola do tega časa zaprta in sem komaj našla živo dušo, ki je tavala po Ljubljani za družbo. Ker očitno ima samo Gorenjska železnica tako grozne povezave.
Mala pravljična podalpska deželica. Ljubljana se je razprostirsla v modrini neba in ivju na drevesih. Pravljični gozd. Žarek skozi gostoto drevesnih vej. Čarobno. Ampak važno, da je fotoaparat zatajil. Ravno, ko ni treba. Ah. Ampak vseeno ti vzame sapo. Resnično je bilo neopisljivo. Smrečnato zelena, ki se prelije na konicah v ledeno belo. Topel žarek rumenkaste barve, ki pronica skozi vse to in da občutek topline. Prikaže nežne snežinkice, ki padajo ko vetrič nežno zapihlja.
Ron. Najprej je zaščitniško bevskav in jokal, ko me je oči hotel omavžati. Nato pa jo je ucvrl za menoj, kljub dejstvu, da je bil ograjen. Po cesti za ovink. Lump. Seveda sem ga vzela sabo. Oziroma on mene.
Zdi se mi, da so avtomobilski žarometi danes še posebno veliki.
Prfukneni. Neumni. Debilni ljudje. Kaj jim ni jasno, da gredo jesti čips in razno grizlajočo hrano na vlaku. Kje so moje slušalke!? Znorela bom. Skomina. Pa še smrdi. Niti za zgago nisem. Trdijo, da sem zmešana in imam halucinacije. Fak. Če sem slabe volje je vse narobe, če sem pa dobre pa tudi. Butast. Butast. Butast svet. Nisem vredu. Že dolgo ne.
Zasnežene poti. Zasnežene poti po gozdu. Ozka pot obdana s kupi snega. Sledi kopit. Zasnežen travnik. Svetloba somraka. Prepelpi toni. Ne morem opisati. Mogoče Dalijeve modre barve. Oblaki pa rožnato-marelčni, ampak močni.
Mamica kavopivka. Monakovo. Likarice. Dokumentarec o Kobilci. Njo pa res občudujem. Kako je vnesla življenje v oči. Njene poteze. Zanimivi barvni odtenki. Jennifer Love Hewitt ima široke boke. Ni opazka. Samo zanimiva ugotovitev dneva. Še vedno pa mi je grozljiva uvodna špica Šepetalke duhovom.
Kaj sem odkrila. Katherine Mcphee in RBD imata nekaj skupnega. Ampak razlika je več kot očitna. Connected. Tenerte y Quererte. Zabavno. Še boljše - RBD angleška verzija. Tudi Connected. Aja informacijsko, Dulce Maria in ostali pojejo angleško. Ni izmišljen jezik. In umiram od smeha. Vidim ubijalske poglede wnb najstnic. I'm so dead. Bogi otroc. Katere butaste pesmice morajo trpeti. Najprej kliknem na Two voices, one song. Potem pa na TV-ju doni Lumpiji. Sicer pojma nimam kako je v resnici temu naslov. Na cukru sem danes. Ženske postajo vse obilnejše. Ali pa noseče.
Vonj po česnu. Gledam risanke. Jeeej. Cesarjeva nova podoba. Moram šibat. Kruta ironija. Risanke postjajajo vedno bolj ostrih podob. Kaj se je zgodilo s tistimi ljubkimi Disneyevimi obrazi? Kaj? Je laže potegnit ravno črto?
Avatar si zasluži vse pohvale in nagrade. V ta film je bilo vloženega toliko truda in toliko denarja, da si zasluži res najbolše. In čeprav si pred ogledom zelo skeptičen, se po ogledu sprašuješ kako, da si ga šele zdaj gledal in odideš iz kinodvorane z največjim nasmeškom in zasanjanim pogledom. Scenarij je bila napisan leta 1994, ampak ga James Cameron zaradi pomankanja tehnike še ni posnel. Ustavrjali so ga 10 let in snemali 4. Kraljuje pa na lestvici najdražjih filmov. Noro.
Baletniki v špintarcah. Umetniški vtis. Pionirki. O fak. Majica z mašnjico na hrbtu. Špangice, prevečkrat računane. Čipkast korzet. Si škripnil? Ja, stari.
Glupa. Glupa! Glupa bivalna kultura. Profesor je totalen kreten. Papak. Pojma nima. Če je večini razreda dal nms, ampak tega nikoli niti omenil ni. Ta-bum. Ta-bum. Ta-buum.
Karel se je znova malce pošalil. Pa še polna luna je. Ko je razlagal o svoji ženi je kar malo zardel. Me pa smo se režale. Joj. Smeha polno pri našem risanju. Ravno, ko začnem nekaj risati, je že konec ure. Na trenutke ne vidmi več potenciala, ampak je potem naslednjič mogoče za kanček boljše. Samo nekaterih stvari pa ne bom razumela. Čeprav mi je bil všeč "karakter" Mojzesovega portreta. Črno v črnem pa je teže narisati. Ker ni meje, kje se kaj začne in kje se kaj konča. Ker je preprosto črno in potem se je potrebno zanesti na občutek.
Sladkač. Dve smejajoči se postavi v črnem in rdečem plašču. Roza in rdeč srček. Pokali sva od smeha. Trudila se je peti opero ali nekaj takega. Smehi. Poročno-maturantski sejem. Neki utrinki v Unionu. Navdušila sta oldtajmerja z volanom na desni. Rolls Royce in beli Daimle. In unikatne, res nore torte. Amejzing.
Na vlaku sem se lotila risanja. Nekaj neverjetnega.
Naturi Naughton, Asher Book, Kay Panabaker - Hold Your Dream
Težave z bujenjem. Pointa vstajanja iz postelje ne bom nikoli razumela. Polno parkirišče. Skoraj. Na srečo sem dobila prosto mesto, saj nekako bočno parkiranje še ni moja vrlina. To je pa tako, ko se ga učiš zadnjo uro pred izpitam. Ni pomena v tem. Zamudila sem obe uri slovenščine. Na srečo. Ker se ne bi dobro izteklo in nisem hotela vdreti sredi ure, ampak si raje privoščila vročo čokolado in se zabavala ob reakciji, ko so sošolke zagledale mene na stopnicah. Gre prvič mimo. Nič. Gre drugič mimo. Skoraj nič. Se ustavi. Stopi dva koraka nazaj in se dejansko prepriča, da je prav videla. Nato me ogovori. In pride do spoznanja, da mogoče je boljša ideja posedanje na vrhu stopnic, kot pa poslušanje kričanja in iskanje izgovorov poleg dejstva, da nisem prebrala do konca in imela sabo branj. In tega ni naredila samo ena. Dve od treh.
Velika pet. Se strinjam. Še nikoli se nisem tako dolgo ukvarjala s seminarsko. Čeprav je tisti srednji vek malce zmeden.
Piškotki. Smeh. Katarin. Smeh. Še vedno okoli lutam z skoraj prazno urbano. Sicer pa nikoli ni tega avtomata ali pa urbanomata na primernem mestu. Joj. Oh pa te plesne. Sama zabava, če jo znaš narediti. Sploh če se še bolj zabavaš ob pogledu na ostale, ki so smrtno resni in preveč zavzeti v gledanje nog in šteje korakov. Midve pa sva se čisto vživeli. Noro. Santos. Venček. Četvorka. Prilagajanje. Poskakovanje. Plesanje z energijo in največjim nasmehom. Ha.
Odštekana ženska z modro čupo, ki malo spomina na eno sošolko. Pa en tip, ki je bil v komi in prej spominja na velikega 14-letnika, kot na 20+. Debate o življenju. Preteklosti. Nesrečah.
Saj, če ne bi gledala VIP magazin, tisto na tv3, ne bi ugotovila, da je podoba Katharine čisto drugačna. Iz dolgolase nakodrane rjavolaske je postala kratkolasa blondinka. Fino. Nad njo sem bila navdušena, ko je tekmovala na idolu in občasno obnovim to navdušenje
Avatar. Lahko in izključno trdim samo eno stvar. Noro! Razen butastih američanov. In rahlega glavobola po gledanju. Drugače pa ta 3D efekt. Ta nora narava na Pandori. Kako so povezani med sabo. Bitja. Drevesa. Resno waaw. Ampak človeštva nobena zgodovina nikoli ne bo naučila, da naj v tuje ozemlje ne posegajo. Kot so v Ameriko šli samo zaradi zlata in indijance totalno uničili, tako je bilo tudi tukaj. Kaj vidijo v bogastvu. Kaj je na tem? To nima nobene vrednosti. Nikoli ni imelo. Povejte mi enega srečnega bogatega človeka. Se mi je zdelo, da vam nič ne pade na pamet. Domišljijski svet tako sede. Ker si saj za nekaj časa nekje drugje.
Mamica z otročkom na vlaku. Bila sta prav prikupna. Vse mu je razlagala, on pa je z zanimanjem poslušal in opazoval. Mulci. Bum vrata. Notri. Bum vrata. Ven. Bum! Draperija snega na strehah ljubljanskih starih hiš. Danes sem pogruntala, kako je vogal in vrh hiše, v kateri je Zara, zanimiv. Premalokrat se, čeprav se dostikrat, zazrem v nebo.
Preklala se bom. Nov pralni stroj stoji sredi hodnika.
James Horner - Jake's First Flight
Kdaj pa je res zabavno naleteti na pesem, ki sem jo hotela najti.
Zjutraj se mi ne da vstati. Ne da se mi obleči, se usesti v avto in odpeljati. Večino dneva tako ali pa tako izgledam kot hodeči in nemi zombi. Juhej zame.
Okupator. Ali blazen dolgčas med slovenščino. Ja no danes je šlo vse povedano samo skozi ušesni votlini. Mislim, da se je povezava do možganov zgubila, ker zelo redke informacije potujejo tja. Ok. Na koncu sem ugotovila, da sem si iz današnje seminarske čisto preveč zapomnila, pa čeprav sploh nisem poslušala. Ha.
Ne vem. Bolj kot gremo v sodobnost, večji psihiči so tej pisatelji. Pod kakšnim vplivom naj bom pa potem jaz? Veliki briljantni valček, ja. Norišnica. Absurd. Totalna zmešnjava. Imam občutek, da še več takih in se bo zdaj zdaj meni tudi zmešalo.
Toplenje snega z svetlobno hitrostjo. No vsaj pod vplivom sončne svetlobe. Ker je bilo precej toplo proti ostalim dnem. Oranžen balonček je šel papa.
O ogabno. Spet sem naletela na tisto žensko v tisti kuharski oddaji med NLP-jem. Grahov pire. Ona je dodala pridevnik pravljično. Jaz bi rekla bruhanje. Ne razumem kaj je tako užitnega na pol pečenem mesu. Če je še rdeč notri. Ogabno. Poleg tega pa nalaga. Nalaga. In nalaga. Čeprav stvari in kuhnjico ima prisrčno. In če bi naši znali vsaj na približno poimenovati dele. Ker poskušam najti ta del, ampak ima na rtv-ju oznako 35. del. Kje da fak naj najdem 35. del, če ima vsaka sezona komaj 13 delov. Res so talenti.
Najboljši je okus vode, po spitem kozarcu pomarančno-limoninega izžetega soka. Mmm. Snežak, ki je postal zaspan po celodnevnem sončenju. Nune pojejo.
Črno-bele fotografije so najlepše. Niti z vso paleto barv ne moreš izraziti tega kar lahko z dvema preprostima barvama.
Zabava radia Belvi. Otvoritev nečesa. Čajarnice? Zelišči čaj je bil zelo okusen in všečen. Limona. Čajni piškotki. Čokoladice. Vse promocijsko. In imajo blazno prisrčne šalčke.
Oranžen helijev balonček. Slalom okoli naslonjačev. Belvijeva nagradna vrečka. Luškane stvari. Fotoalbum. Razvijanje fotografij. Nek promocijski material. Mesečna karta z fitnes in mesečna karta za skupinske vadbe. Rebeka Dremelj.
Nekako vzdušje ni bilo najboljše, ker je večina folka šla ven. Obljubljena zabava sploh ni bila takšna kot bi jo pričakovali. Čajev jim je zmanjkalo. Napovedanih gostov dolgo ni bilo in vzdušje je bilo na meji povprečnega.
Remi. Mama in: "joj kok ste se to dobr spomnl". Danes sem tako, kot ostali slovenski tekmovalci, zmagovala.
Stare si je danes ob poletih dal duška. Definitivno. Zmaga Kranjca ob njegovih komentarjih zgubi pomen, kar se zanimivosti tiče seveda. Ta se pa je vživel.
Triurne zimske radosti v veliki količini snega na velikem vrtu. Velik kup, ki bo ostal do junija. Metanje s plate. Joj. Tipi so nori. Bila sem omavžana. Kot snežak. Napadena z vseh strani. Kotalila sem veliko gmoto snega po celem vrtu z največjim naporom. Moj prisrčen snežak.
Manila. Pesem s tem naslovom je sicer že bila v drugi verziji. Phil Colins. Samo ta pesem mi je blazno všeč. Sploh v Simobilovem spotu.
Rešilec. Gasilec. In nato spet rešili avto. V daljavi so se videle samo modre lučke. Posiljevanje z njihovo musko na vlaku. Lep razgled. Matematika. Začuda ni bilo večine tistih, ki bi morali biti vprašani. Kako nenavadno. Risanje je bilo pa res muka danes. Ni in ni šlo. Kot, da sploh ne bi znala risati. Čeprav imam trenutno 4 in možnosti za kaj več. Ali pa me je samo prehitro pohvalil. In ravne črte definitivno niso zame. Razne kocke in kvadri mi občasno še vedno delajo preglavice. Riba. Tatarska.
Šoping tajm. Važno, da moram napolniti urbano. Upss ane. Tigrasta majica. Zelene hlače. Nova modra kiklca. Zara. Depresijo sem zganjala ob dejstvu, da je Humanic zaprt. In v garderobah H&M-ja smo umirale od smeha. Ne vem kako nam uspe nase stlačiti najbolj nenavadne in skoraj da nenosljive zadevščine. V Berški so imeli blazno luškane stvari ampak ne moje številke. Prisrčni beli čevlji s peto in mašnjico. Zapestnica kot verižica. Enozobi pošastko. Sneg. Ogromno snega. Ves dan je na polno snežilo. Dežniki po evro in pol. Pregled vseh zanimivih trgovin. Dobesedno utrujajoč dan.
Na železniški me je res močno ampak prijetno presenetil sčiščen in odkidan avto. Waaaw. Totalno sem bila šokirana in sem se za trenutek ustavila, da bi videla, če je res. Strašim z rdečo dekco naokoli po bajti in se spravlam spat. Vsaj do postelje. Danes res rabim gretja.
Od neznanske utrujenosti sem obležala na kavču in obstaja možnost, da bom zdaj zdaj zaspala ob tretjem delu po televiziji. Harry Potter seveda.
Drugače sam Hrestač je bil všečen. Ne fantastičen in navdihujoč ali kaj podobnega. Samo na neki stopnji všečnosti. Na meji. Meni je balet izredno graciozna stvar za videti. Kaj počnejo s svojimi stopali. Kako se navidez lahkotno postavijo na prste. Stegujejo noge do položajev o katerih ti lahko samo razmišljaš. Vse izgleda resnično lebdeče. Čarobno. Lahkotno. In navdušuje me dejstvo, kako se tista na videz hecna obleka nenavadno prilagaja vsem gibom. In fantje v pajkicah. Čeprav mi je bila všeč barva tistih roza, ciklamnih ali kakršnihkoli pajkic že. Miška je bila blazno zabavna. In način premikanja tiste stare ženice. Všeč so mi bile tiste preproste bele oblekice. Ali pa bolje gibanje tistih preprostih belih oblekic. Ter roza par. Pa nekatera glasba. Blazno.
Občtek imam, da je moj imunski sistem totalno uničen. Na nogi imam žulj. Na ustnicah herpes. Glavobol. Boleče prste na levi roki iz meni neznanega razloga. Občutim vse mišice na nogah, posebej stegnske. Ta izlet na Štajersko je bil precej mučen.
Veliko laže je najti rdečo in violično jakno kot pa črno v garderobi. Sploh, če oblikovna odda svoje plašče v garderobo in je izkupiček enak 3/4 črnih stvari. Smeh. Speštan krof. Ampak zelo užiten. Pozneje sem na glavni od velikeka jabolka prejela dejansko jabolko. Luštna promocija.
Saj sneg sam je še vedno nadležen, ampak danes mi je čarobnost všeč. Na poti v Maribor so nas spremljala vsa ta čarobno zasnežena drevesa. Z modrikastim ozadjem. Sveže pobeljena pokrajina četrtkovega jutra. Seveda, da imamo polurno zamudo.
Zaporedje danes ni ravno krnološko. Skačem.
Naš profesor za risanje je precej nagajiv. Karli. Ko meče kepe profesoricam in v naslednjem trenutku naprej je sendvič in se dela, da se nič ni zgodilo. Tista profesorica pa srepo zre v dijake, med tem, ko se ji profesor nasmiha. Me smo umirale od smeha skoraj prilimane na šipe avtobusa. Bogi par v belem puntotu, ki ga je avtobus zaparkiral. Smeh. Skorajšna akcija.
Pekarna Postojna, pekarna kruhek Ptuj na isti tabli sredi Maribora. Smehi. Sicer mi pa štajerska prestolnica sploh ni všeč. Mogoče samo zaradi dneva ali vremena. Ampak deluje pusto. Utrujeno. Zaspano. Naveličano. Dolgočasno. Edina stvar, ki je bila interesantna je bil stadion. Potem pa presodite kako grozno sem se počutila, če je mene največjega anti-privrženecakakršnegakolišporta navdušila ta stvar. Ne, Ljubljana je čudovita.
Kajčkonja. Sneg! Ne maram ga. Ker daje občutek čarobnosti, kadar ga nočem. Ker so ceste zasnežene. Ker je mraz. Ker se prime povsod. Ker hitrost omeji na polžjo. Čeprav prekrije nesnago. Gospa z odšekano frizuro. Tema. Spanje na vlaku. Vedno dobimo angleščino za nadomeščanje. Ne glede na profesorja in njegov predmet poučevanja. Zakaj? Pri enem izmed naših "najljubših" predmetov, nam začuda ni najedala. Ker je zašla z razlago v neznano. Tečnost na vrhuncu. Likovna teorija. Naše neznanje. Zabavanje z jabolki. Arabeska. Tako znana beseda, ampak noben ni znal povedati pomena.
Sprehod. Tri punce. Vsaka s svojim psom. Cilj: sankanje. Vse skupaj je potekalo dokaj neuspešno. Na začetku. Ko so bili psi še polni energije. Enkrat sem tako telebnila po tleh, da se je Urška samo smejala. S celega na nos. Jutri bom po vsej verjetnosti imela takšen muskelfiber, da se bom komaj pobrala s postelje. Napenjala sem res večino vseh mišic v telesu. Še zdaj jih čutim. Obup. Nekako se ne čudim, če sem vsa modričasta, ker se tolikokrat priletela na rit. Ali kam drugam, da je že čudno, da se sploh še lahko premikam. Zgbljen mobitel. Naša srečanja res niso koristna. Kar se mobitelov tiče. Ampak na poti nazaj smo nanj naletele čisto po ne sreči. Na obrazu se pojavi sreča. Večino poti je sledilo počivanje v snegu. Ležanje. Uspelo pa nam je dobiti tudi svojo dozo sankanja. To izgleda nekako tako - ena ostane dol, dve gresta na hrib (praktični razlog, samo 2 lopatki smo imele) in vsi psi za njima. Pripravita se na spust, po možnosti skupaj. Tega pa seveda ovirajo vsi naši kužki, ki z največjim veseljem tečejo navzdol. Kakšen se je popeljal kak meter v naročju. Prisrčne male zverinice. Jutri pa v Maribor. Hrestač.
Ha ha. Ko šala ni več šala. Ko sem dejansko, v resnici vprašana matematiko. In se zgovarjam na dejstvo, da nisem našla vprašanj. Da si nisem pogledala. Da pojma nimam. Ampak z matematiko nimam večjih težav in po samo enem vrženem pogledu osvežim spomin. Na koncu se vse skupaj izkaže za odlično. Ponavadi se ostali zmotijo v enačbi, ampak tokrat mi jo je profesorica narobe povedala. Fantastično, ne? Mogoče res ne bi smela napisati v beležko, kdaj sprašuje. Sicer pa kaj takšnega ponavadi čutim, ker če se doma dan pred tem spomnim na to dejstvo. Sem pogubljena.
Okrvavljen robček. Okus krvi na počeni ustnici. Prevelik nasmeh. Definitivno. Svetloba. To je meni blazno interesantna stvar. Samo ne kadar profesor razlaga z nadležnim, res nadležnim glasom. Nobena ga ne prenaša. Poleg tega pa naredi razlago takšno, da je celoten smisel ur, le še gretje šolskih stolov. Vse skupaj na koncu zveni precej nesmiselno. Kot "poglejte si to na levi; sončna svetloba prihaja skozi okno". Nič, čisto nič zanimivega. Lanska bivalna je bila saj zabavna in takšna, da je bila pozornost 4 ure velika. Pa še to temo smo že obdelal, na veliko bolj zanimiv način. Ker je znala razložiti. Ta pa niti ne ve kaj dela.
Kakšen romantičen prizor. Še nekaj takih pa bom resno sladkorno fasala. Smeh. Snežinke, ki se zapletejo v lase. Ideja o sankanju. Z Ljubljanskega gradu. Smehi. Dobesedno je siva Ljubljana. Še tisto, kar je vidno se izgubi v prostorski perspektivi s svojo nenasičenostjo. Vlaki danes pretirano trobijo. Včerajšna debata nekoga na vlaku o tem, da bo vsak strojevodja vsaj enkrat v svojem življenju povozil nekoga. Ker obstaja možnost, da bo metanja pod vlake vedno več.
Snežne radosti. Jaz in Ron. Ne vem, kdo je bil bolj omavžan. Tekanje gor in dol po zasneženem vrtu. Plazenje pod grmovjem. Ležanje. Angelčk, ki sva ga sesula. Skrivanje. Napad iz zasede. Ko sva prišla gor sva oba samo mrknila. No, on je. Sama sem se sesula na kavč. Čisto ponesreči sem v kombinezonu našla pokrovček od objektiva. Tistega, ki sem ga že lep čas nazaj zgubila. Original. To "rezervo" pa še vedno ne vem kje imam, če ga res nisem kje po poti izgubila. Zadnje čase res precej stvari nekam založim ali pa jih izgubim. Beda.
Ne maram teh dni. Ne maram začetkov tedna. Ter dejstva, da moram greti stol v šoli. Ter poslušati razne pridige in veleumne govore na temo mature, naše prihodnosti in nekaj v smislu "najpomembnejšega leta v našem živlenju". Ne morem. Več. Kako naj kar nenkrat vem kaj bom. Kaj bom počela. Kaj me veseli. Ker več ko sprašujejo, manj vem. Včasih se mi zdi, da me prav nič na tem svetu ne zanima. Včasih se mi zdi, da je preveč stvari s katerimi bi se ukvarjala. Ampak v resnici pojma nimam. Zakaj vse naenkrat? Matura. Maturanski ples. Vpis.
Vse troje je stresno. Posledično to pomeni kopičenje maščobe. Salo na trebuhu. Ko so že ravno vsi na nekih dietah. Novoletne zaobljube in podobno. Drugo nima nobenega učinka ker je povezano s prvim. Ljudje pa se potem sprašujejo, zakaj vsako leto umirajo mlajši. Le zakaj? Naš svet nas pelje naravnost v propad, pogubo. Nikamor drugam.
Mučenje z veliko začetnico. Ljudje so tako blazno nadležni, da to ni za verjeti. Bedaste debate. Ne znajo, res ne znajo utihnit. Poleg tega pa imajo še nadležn glas. Pogovori o pravičnosti. Če bi bila bi ta svet že davno propadel. Oh, nadležno.
Miki miška učinek vezalk. Nepričakovano je vse pobelil sneg. No jaz nisem hotela verjeti ob obetavnem jasnem vremenu. Zakaj? Ta začetek šole mi tako blazno ni všeč. Česa naj se že veselim?
Naša družina je prav gamblerska. Hazarder. Kockar. Čeprav sem letos v plusu. Pregledovala sem moje stare objave na blogu. Včasih se resno vprašam, kdaj sem bila tega sposobna napisati. Tako kot ne vem, kdaj sem uspela narisati in naslikati lastna dela. Sama sebi ne verjamem. Bile so velike sanje. Velike želje. In je ostalo samo pri tem. Vedno ostane pri tem. Razen dejstva, da ne vem, kako redno bom pisala blog. In če bom imela kaj za pisat. Ampak imam. In pišem. Zaradi lastnega veselja. Lastnih spominov. Večino stvari bi davno pozabila. Ker jim ne bi pripisala pomena. Nikakršnega. Zbledeli bi. Tako kot zbledijo vsi. Čeprav se jihh trudimo ohranjati. Ampak blogi, dnevniki to omogočajo. Spominjanje. Na lepe čase. Na težke čase. Na vso veselje. Ves obup. Vse zapisano. Nekako imam neznansko veselje do pisanja. Čeprav ni za nikamor in večinoma nima smisla. Samo meni pomeni toliko bolj. Toliko več. Mogoče mnogi ne razumejo. Ali pa se sploh ne trudijo razumeti. Ampak občasno imam tisti naval, ko iz mene dobesedno vrejo stavki. Ko iščem različne sinonime in se zabavam. Ko raziskujem besede. Ko raziskujem besedne zveze. Sicer, ko moram ne napišem ničesar. Ker je vse prisiljeno. Popačeno. In potem rezultati niso obetavni, ker vem, da ne spravim nič iz sebe. Ampak bolj urno kot jezik, mi plešejo prsti po tipkovnici. Čeprav je včasih preveč misli. Premalo prstov. Ampak gre. Vadim vsak dan. Poskušam si zapomniti čim več. Pišem na vogale zvezkov. Na počečkane liste. Na mobitel. Samo, da ne pozabim. Da se zabavam.
Našla sem zelo zanimiv program, ki mi omogoča vodenje evidence mojih in naših filmov. Čeprav sem trenutno le pri tistih na dvd-ju. Ker na računalniku, ki je trenutno v razsulu jih je še kar nekaj. In podatke lepo skopira z imdb-ja. Tudi igralcev. Vse razporedi po žanrih. Letnicah. Igralcih. Režiserjih. Ali naslovih. Kakor želim. Zraven pa so še ovitki DVD-jev. Preveč priročno. Pa še izvozim lahko vse skupaj v različne vrste datotek.
Kljub čudovitemu sončnemu dnevu se mi ni dalo nikamor. Res nikamor. Rajši sem se poglablala kako daljinec povezati z našim novim mini računalnikom. In je uspelo. Sedaj je potrebno vse skupaj povezati še z mojim računalnikom. Ali pa še na mojega naložiti Windowse 7. Ampak ob priliki.
Potica. Ko so jo vsi ostali že davno pojedli je šele zdaj zadišala v naši kuhinji. In prekleto okusna je kot vsako leto. Božič in velika noč sta mi všeč samo zaradi potice.
Niti pomisliti nočem na dejstvo, kako zgodaj bo potrebno jutri vstati. Obup!
Spodobno inspirativno delovno okolje. Ha ha. Cekinčki. Pevsko navdihnena. Stare popevke. Alfie. Ampak stara verzija. 1966. Ni me navdušila, ker sem zaspala vmes. Kar pa ni moje običajno dejanje med gledanjem filmov. Nekako me stari filmi ne privlačijo. Ne morem jih pogledati in se moram dobesedno prisiliti. Sploh, če je možnost nove verzije. Ampak bi gledala še Moje pesmi, moje sanje. Casablanco.
Čez cel dan pa vlečem že moje branje in še nikamor nisem prišla. Prišleki. Besedni zaklad gospodične Paris Hilton pa je blazno omejen. Ampak res blazno. Nabrala sem se bloga Irene Sirene. Nekaj za nazaj. Blazno interesantno in dobro napisano. Všeč mi je. Drugače pa... nič pametnega nimam za dodati, ker nič pametnega zadnje čase ni od mene. Več ko imam za narediti, manj počnem. Preprosto se mi ne da. Novo leto. Enak učinek.
Novo leto. Novo obdobje. Novo. Novo. Novo. Pa je res? Ker teoretično gledano je to samo nov dan. Koledar se zamenja, kar je tudi vse. In letnica. Odločila sem se skenslati mood. Če se gremo ravno novosti. Ne se čudit.
Skregana sem z garmin navigacijo. Ker zavaja. Ker me pošilja naj zavijem levo sredi gozda, ko ni nobenega odcepa. In posledično totalno zgrešim. Staromoden način ali drugače klicanje po telefonu je še vedno najbolj zanesljivo. In sem našla tist rdeč avto pred hišo. Maltežanka. Njihova Liza me naravnost obožuje. Verjetno zaradi Rona. In je takoj skočila name.
Nuša. Ta pa je precej navihana. Prišla sem ravno na kosilo. Makaroni s tuno. Smehi. Sarina soba mi je prav simpatična. Lila. Črni detajli. Dolgočasile sva se ob gledanju filmov. Zombieland. Ravno po kosilu... 27 dresses. Nekaj sproščenega in že videnega. Prigrizki. Pistacija. Čokoladice. Priganjanje. Na polno. Ampak midve sva vse vzele bolj na počasi. Moja majica. Njeni čevlji. Menjava. Bela rožica v laseh. Večerja. Fensi. Predjed. Nekaj lososovega. Glavna jed. Sladica. Čeprav je bila torta in nisem ljubiteljica le-teh. Je teknila. Nutelina, če se ne motim. Rose.
Preoblačenje. Rihtanje. Mazanje. Polne priprave. Šmekanje v nulo. Oh, čevlji. Udobni. Čeprav s peto. Kup sms-ov. Klub. Spoznavanje. Me veseli. Smeh. Tango. Plesišče je postajalo bolj aktivno. Žurka. Polnoč je bila. Enkrat. Ker nismo vedeli, katera ura je prava. Koš objemčkov. Poljubčkov. Lepih želja. Penina. Ognjemet na vseh možnih straneh. In stali smo zraven pokopališča. Neuspele rakete. Smehi. Ko je bila vsaka lepša od prejšne. Ko so bile nekatere prav čudovite.
Majolka. Žur do jutranjih ur. Plesali. Skakali. Se vrteli. Posedali. Na koncu sem že čutila noge. Ampak res čisto na koncu, ko že nisem mogla nič. Pa še peš sva mogli do avta. Ob petih. Na koncu sva padli v posteljo in se zbudili že v popoldnevu. Obležali sva v postelji ob gledanju filma. Because I said so. Želja po čokoladi. Nadomeščena s trebušnjaki. Res pozni zajtrk. Kosilo. Kakorkoli že. Topli sendviči. Ostanki od včeraj. Ampak najboljša je bila Sara. Jamra kako ne more več. Je sita in podobno. V naslednjem trenutku že je torto s smetano. In potem ugotovi, da bi lahko še francosko jedla. Talent. Resno. Talent. Sanje. Želje. Stanovanje. Čevlji. Obiski. In počasi se odpravim domov. Vožnja. V dežju. Meglicah. Čas pa sem si krajšala s prepevanjem.
Doma so me vsi veselo pričakali. Zasuli z novoletnimi željami. Voščili. Activity. Boogle. Remi. Čokoladice. Mini škatlica. Lanskoletno pismo želja. Rada bi... Pismo neuresničenih želja.
