Pregledovala sem moje stare objave na blogu. Včasih se resno vprašam, kdaj sem bila tega sposobna napisati. Tako kot ne vem, kdaj sem uspela narisati in naslikati lastna dela. Sama sebi ne verjamem.
Bile so velike sanje. Velike želje. In je ostalo samo pri tem. Vedno ostane pri tem. Razen dejstva, da ne vem, kako redno bom pisala blog. In če bom imela kaj za pisat. Ampak imam. In pišem. Zaradi lastnega veselja. Lastnih spominov.
Večino stvari bi davno pozabila. Ker jim ne bi pripisala pomena. Nikakršnega. Zbledeli bi. Tako kot zbledijo vsi. Čeprav se jihh trudimo ohranjati. Ampak blogi, dnevniki to omogočajo. Spominjanje. Na lepe čase. Na težke čase. Na vso veselje. Ves obup. Vse zapisano.
Nekako imam neznansko veselje do pisanja. Čeprav ni za nikamor in večinoma nima smisla. Samo meni pomeni toliko bolj. Toliko več.
Mogoče mnogi ne razumejo. Ali pa se sploh ne trudijo razumeti. Ampak občasno imam tisti naval, ko iz mene dobesedno vrejo stavki. Ko iščem različne sinonime in se zabavam. Ko raziskujem besede. Ko raziskujem besedne zveze.
Sicer, ko moram ne napišem ničesar. Ker je vse prisiljeno. Popačeno. In potem rezultati niso obetavni, ker vem, da ne spravim nič iz sebe.
Ampak bolj urno kot jezik, mi plešejo prsti po tipkovnici. Čeprav je včasih preveč misli. Premalo prstov. Ampak gre.
Vadim vsak dan. Poskušam si zapomniti čim več. Pišem na vogale zvezkov. Na počečkane liste. Na mobitel. Samo, da ne pozabim. Da se zabavam.
Našla sem zelo zanimiv program, ki mi omogoča vodenje evidence mojih in naših filmov. Čeprav sem trenutno le pri tistih na dvd-ju. Ker na računalniku, ki je trenutno v razsulu jih je še kar nekaj. In podatke lepo skopira z imdb-ja. Tudi igralcev. Vse razporedi po žanrih. Letnicah. Igralcih. Režiserjih. Ali naslovih. Kakor želim. Zraven pa so še ovitki DVD-jev.
Preveč priročno. Pa še izvozim lahko vse skupaj v različne vrste datotek.
Kljub čudovitemu sončnemu dnevu se mi ni dalo nikamor. Res nikamor. Rajši sem se poglablala kako daljinec povezati z našim novim mini računalnikom. In je uspelo. Sedaj je potrebno vse skupaj povezati še z mojim računalnikom. Ali pa še na mojega naložiti Windowse 7. Ampak ob priliki.
Potica. Ko so jo vsi ostali že davno pojedli je šele zdaj zadišala v naši kuhinji. In prekleto okusna je kot vsako leto. Božič in velika noč sta mi všeč samo zaradi potice.
Niti pomisliti nočem na dejstvo, kako zgodaj bo potrebno jutri vstati. Obup!
Eros Ramazzotti - Controvento
Ni komentarjev:
Objavite komentar