Zdi se, da gre umetnost ravno tako hitro, kot ritem življenja. Včasih so več let delali slike. Do največjih potankosti. Vse male, pomembne in nepomembne podrobnosti. Res realistično. To pa se je vedno bolj izgubljalo. Z vsakim izmom. Sedaj je umetnost packa na platnu. Tako hitro narejena kot ritem življenja. Hitreje kot je. Več kot je. Boljše je. Ker je fotografija tako preprosta. Ker ni več časa. Ni več življenja in duše v slikah. Samo še abstraktnost. Neka odtujenost. Nametani kolaži. Umetnost 20. in 21. stoletja.
Poplava ponoči. Najprej pralni stroj. Sušilni. Še pomivalni?
Tehnika pa nam res ni naklonjena.
Začetek pesmi Ti si mi u krvi. Klavir. Lepo.
V šoli smo bili za 15 minut slovenščine. Malico, ki jo nisem jedla. Uro brez angleščine. Ter razstavo med likovno teorijo. Pred tem pa na mleku s čokolado in kakavu.
Vozni redi so nelogični. Zadnji vlak 8.12 in naslednji 11.48. Ja?
Pouk se je pa začel ob 10.30, ja juhej. S tem, da je bila šola do tega časa zaprta in sem komaj našla živo dušo, ki je tavala po Ljubljani za družbo.
Ker očitno ima samo Gorenjska železnica tako grozne povezave.
Mala pravljična podalpska deželica. Ljubljana se je razprostirsla v modrini neba in ivju na drevesih.
Pravljični gozd. Žarek skozi gostoto drevesnih vej. Čarobno. Ampak važno, da je fotoaparat zatajil. Ravno, ko ni treba. Ah. Ampak vseeno ti vzame sapo. Resnično je bilo neopisljivo. Smrečnato zelena, ki se prelije na konicah v ledeno belo. Topel žarek rumenkaste barve, ki pronica skozi vse to in da občutek topline. Prikaže nežne snežinkice, ki padajo ko vetrič nežno zapihlja.
Ron. Najprej je zaščitniško bevskav in jokal, ko me je oči hotel omavžati. Nato pa jo je ucvrl za menoj, kljub dejstvu, da je bil ograjen. Po cesti za ovink. Lump. Seveda sem ga vzela sabo. Oziroma on mene.
Zdravko Čolić - Ti si mi u krvi
Ni komentarjev:
Objavite komentar