Dva odseva ene sveče

Poleg vseh stvari v sobi, sem ustvarila še eno improvizirano mizo. Da lahko ustvarjam.
No, s tem zadnjim delom se še vedno ukvarjam.
Premika se tako zelo počasi.

Iščem veselje, ki se je izgubilo nekje na poti. Kot dobra volja in vse ostalo pozitivno v meni.
Torej, če ga kdo kje sreča, mi prosim sporočite.
Pa vendar kljub vsemi, niti ne vem kaj me tare. Samo, preprosto nimam volje in nasmeha na obrazu.

Še vedno se dušim.

Manjkajo mi iskrice v očeh, veter v laseh in nasmeh na obrazu. Skrite sanje in dobra družba.
Vse, kar je napisano na voščilu za lanskoletni rojstni dan.
Socialni stik s svetom v teh dneh zamira.

Rada bi dvojino.

Belle & Sebastian - I Don't Love Anyone

Čihica

Občutek imam, da se sploh ne morem sestaviti. Ne. Nimam občutka. Sploh se ne morem sestavit. Pika.
Kot tisti moment, ko priletiš s celega na hrbet, ko ti spodrsne na ledenih tleh in nekaj dolgih trenutkov ne moreš zadihati. Tako opisano.
Ne vem, kaj bi sploh naredila. Verjetno moram dati le času čas in počakati, da nime. Saj tako ali pa tako nič ne traja večno.

Iz preteklih dni mi v glavi ostajajo samo določeni izseki.
Zelen akril, ki je poletel iz mojih rok in v pljusku poškropil naokoli.
Drama, kot iz mehiške telenovele, ki se je odvijala nekaj metrov stran, ko sem se potuhnila in se delala, da me ni tam, med packanjem tabel z napisi. Ampak res je bilo napeto, ali pa našesto. Kakšen razhod.
Detajl iz sanj s stranskim drsnim odpiranjem vetrobranskega stekla.
Iskanje hišne številke s šestico, po tistem, ko sem najdla vse sode številke naokoli.

Rada bi spremenila stvari na bolje, pa ne vem kako se lotit.
Trenutno sem sama sebi največji sovražnik.

Luninega festivala ni bilo, ker ga je dež prestavil za en teden. In s tem je propradel še drugi del mojega načrta, kar se mi zdi, da bi bila kljub vsemu boljša opcija. Če bi šla vseeno v Ljubljano.
Pa sem šla včeraj zvečer samo na eno prenočevanje z veliko učenja vseh prisotnih. Po tistem, ko sem v navalu obupa naslikala nekaj, kar bi bilo lahko ilustraciji podobno na velik format.
Čeprav skica izgleda boljše kot končno delo.

Dva meseca za preizkusno dobo. Bi se sploh obneslo?
Takšno študentsko življenje?

American Reunion. Še ena ameriška pita.
Young Adult. Ta njihova hierarhija iz srednje šole, se sploh ne konča. Nekako jo ne morejo preboleti.
Oboje videno in pozabljeno.

"Zelo težko sem srečna. In za druge ljudi je to tako preprosto. Samo odrastejo in so tako izpopolnjeni."
(iz filma Young Adult)

Na toaletnih prostorih sem naletela knjigo, ki jo najdemo med poljudno psihologijo v knjižnici - 5 jezikov ljubezni. Saj so čisto fine kakšne takšne knjige, ki ti morda omogočijo drugačen zorni kot na celotno stvar. Samo kaj, ko po določenem času gledaš stvari zopet iz stare pozicije. Poleg tega mi to branje trenutno čisto nič ne koristi. Kakšna ljubezen neki.

Teenage Fanclub - The Concept

Priprave za luno

Včeraj sem imela precej pester dan, ki je vključeval veliko akrilov in malo zlatega spreja. Res kanček.

Pridno sem pomagala pripravit vse za delavnice, ki jih bodo imeli na Luninem festivalu jutri.

Vsi pogledat!

Punce smo bile prav pridne in smo cel dan vneto barvale in pisale pa kot lepe Vide namakale tisto za jagode v modrem lavorju ter vse pecej ekspresno sušile na vetru. In lovilo se je reči vsepovsod.

Tako je, ko te gospodična pokličejo dan popreje in ti čisto mimogrede povejo, da moraš biti ob devetih v Ljubljani. Ker imaš ravno čas in veselje do ustvarjanja in vlečenja neravnih črt.

Pa sem pristala na to. Zakaj ne bi. Saj se izkaže za čistno luštno delo.

Ker je čas hitro minil. Ker smo imeli "tečaj" za sproščanje vseh fustracij. In malo meditativnih metod.

Čeprav najhujši moment je bil, se vsesti v avto ob koncu dneva in se odpeljati proti prenočišču. Ker nekako nisem šla domov. Sem šla na travnik spat. Oziroma pod travnik. 

Za zajtrk smo ponovili nekatera obdobja v umetnostni zgodovini. Za dopoldansko malico pa sem se zgubljala v Ljubljani in naredila en ovinek do Medvod. Po eno vrečo in nazaj na delo.

In čez cel dan - ustvarjanje v svoji stroki, kar znaša ustvarjanje sredstev za vizualno komunikacijo. Ki so napisi za delavnice. Ta razsvetljenska dognanja so me našla nekje med packanjem z oranžnim akrilom.

Vse popisano z listki. In še nekaj stvari za dokončat iz prejšnega dneva. Potem pa sem počasi zaključila.

S srcem in pametjo.

Zlatko - Več od lajfa

Zlati opilki

Fuč.
Danes sem bila študent za vse.
Dostava in prevoz majic, ki sem jih šla kasneje iskat. Bila sem asistent pri merjenju. In nekako sem se kar malo namučila pri odstrevanju ovečne zlate folije.
Tako preprosto se je dalo zakomplicirati povsem enostavno stvar.
In naša dvnevna soba je izgledala prav praznično z vsem zlato-srebrnim na tleh.

Jutri pa nov dan. Dolg po vsej verjetnosti.
In bom pridna.

Kid Cudi feat. MGMT - Pursuit Of Happiness

Zabarikadiran faks

Še vedno me preseneča, res preseneča, kako so se stvari razvile. Lani nisem naredila niti sprejemcev, letos pa imam očitno dva izdelka na tej zaključno-pregledni razstavi. Danes mi je bilo rečeno, da je še moj re-dizanj v učilnici med našimi izdelki. Resno?
Resno, kako se stvari odvijajo. Mogoče mi pa konec koncev le ne gre tako grozno slabo. Mogoče pa le ne.
Pustite mi ta trenutek, potem pa bom delala naprej. Nekako.

Sedaj me čaka slikanje. Ker prvi semester imam že zaključen, risanje. Drugi pa me še čaka, kot ta samostojen projekt, ki ga moram speljati čimprej. Vem, da me bo rok lovil. Vedno pride vse tako hitro na vrsto, da nehamo dihati za trenutek in se delamo superjunake in izčrpavamo zadnje kančke energije iz nas.

Kot nam je današnji izpit pobral vso energijo. Danes pa res.
Naloga v Illustratorju. Naloga v Photoshopu. In teoretično vprašanje. O barvah.
Nekako ni bilo ravno najbolj prijetno, ko je profesor gledal pod prste in stal za našimi hrbti. Ker potem si živčen, in se ne moreš skoncentrirati. In izbiraš napačne poteze in vse gre presneto počasi. Ker z Illustratorjem še vedno gradim na vsaj približno dobrem odnosu in mi povzroča preglavice. S Photoshopom pa sem po drugi strani že precej domača in je bila naloga opravljena en, dva, tri.
Ampak smo naredili. Tako je rekel nam štirim, ki smo bili na vrsti in opravljali te naloge. Ocene pa izvemo.
Glavno, da sem si oddahnila in nehala biti živčna. Za ta izpit me je pa res kar malo skrbelo.

Torej še dva izpita. Če je posreči. Ker na rezultate petkovih še čakam. In zgodovina ni bila najbolj bleščeča. Pravzaprav si sploh ne znam predstavljati, kako je šla. Ker so bile tako nenavadne naloge. Tiste s podčrtavanjem.

Danes je bil dan za sprehod po Ljubljani in odkrivanje novih kotičkov.
Torej znašla sem se v mestni knjižnici Ljubljanski. Proti tisti naši v Kranju se mi je tukaj zdelo kot da grem naravnost v podzemlje. In ja, kljub vsem mojim rednim pritožbam takole ob prvem vtisu še vedno raje vzamem veliko, prostorno, novo knjižnico z najboljšim sedežem pri umetnostnem kotičku.
S sošolko, ker smo na faksu se naj bi temu zdaj reklo - kolegico, sva po obhodu in kulturnem izobraževanju med plakati sodobnega plesa, obsedeli pri Zlati ladjici.

Večerni sprehod s psom in pogovorom na telefonu. Ob umetnostni zgodovini iz časa Rimljanov do začetka krščanstva.

Johnny Cash - Ring of Fire

V dežju in polni luni za rojstni dan

Ob začetku noči izgleda kot precej lepo iztečen dan.
Ni bilo ravno kakšnega napetega tempa kot lani, prej vse tako ležerno in razvlečeno, vendar posamezni momenti lepo zaokrožajo vse skupaj.

Bil pa je tudi trenutek, ko se mi je vse zamerilo. Ampak preživet in spuščen mimo.

Najboljši moment je, ko greš v knjižnico po Maleg princa in ga nekaj ur kasneje prejmeš v dar.
Kakšno zanimivo naključje. Čeprav je nekje nekaj časa nazaj bilo v zraku vprašanje o tem.
Verjetno je bilo vse skupaj danes precej podzavestno.

Vonjam jagode poleg mene. Napičene na palčke. Omamno dišijo, ampak apetit današnjega dne je preprosto izginil. Že zjutraj. Cel dan se počutim tako sito, čeprav sem pojedla bolj malo.
Sploh mi ni do prehranjevanja. Morda to nastane v teh letih? Kdo bi vedel.

Vsaka višja številka se sliši neprestavljivo visoka. Kaj bo šele čez nekaj let.
Kaj bo sploh čez nekaj let? Mislim, zanima me v kakšnih situacijah se bomo znašli in kako se bodo stvari odvile. Nikoli si ne znam predstavljati kako bo. Preprosto ne znam.

Doma sem se smejala ob kremšnitah in izmenjavi najnovejših tračov in stanj. Presenetljivo zanimivo se odvijajo stvari. Gledano z moje strani.
In ko dobim vrnjeno milo za žajfo, sobo napolni smeh, ker ne morem ostati resna. Pa situacija sploh ni takšna kot je opisana, zamišljena. Res ni, samo vsi bi jo radi dojemali kot tako.

Proti večeru pa sem se znašla v deževni in zaspani Ljubljani, ki je malo pokvarila spontan sprehod po samem središču. Je bilo kljub temu prav luštno. Presenetljivo me je zabavala spregledana informacija današnjega dne. Kjer se nekje na pol zave, da mogoče res praznujem. Potem je bila kavarnica na Kristalni palači zaprta in Zveza je bila naslednja opcija. Očitno pa imam sedaj neko darilo obljubljeno. Pa izlet.
Ampak za vse svoj čas. Nimam nič proti.

V dežju in polni luni.
Za izlet res ni bil najboljši čas. Ali za piknik.
Nisem se mrtvo napila. In kljub vsemu se mi piše ravno za ta večerni blog. Očitno ne znam več drugače.

Denis & Denis - Program tvog kompjutera

Mednarodna polnoletnost

Kar rojstni dan se praznuje.
Sploh ne vem kaj naj si mislim.

Ljubi moj sputnik. Všeč mi je knjiga, čeprav me malo presenečajo zapleti in zaključki tam proti koncu. In ko zapreš knjigo se ti v glavi nadaljuje prizor, ki bi lahko čisto logično sledil zaključku, glede na celotno zgodbo in osebe, ki se pokažejo.
Saj pravim, njegove knjige so mi všeč.

Podaljšati sem šla vozniško. Čas mladega voznika je že skoraj mimo.
Ampak, ko sem stopila ven iz občine se mi je zdelo prav tako, kot takrat, ko sem naredila izpit.
Le da me je tokrat čakal avto in sem se odpeljala domov.

Prejela sem že precej voščil in en mali družinski pevski zbor. Plus navdušeno mamo s šopkom jagod. In kremšnitami.
Sedaj grem pa naprej z dnevom, vse do večera.

Leighton Meester feat. Awesome New Republic - Birthday

Na travniku ali tam nekje

Včeraj sem prejela klic s spontanim povabilom na večerni sprehod. Pa sem ga z veseljem sprejela in se odpravila na pot. Točno tja, kamor me ponavadi vodi. Ker je ta relacija postala že čisto običajna in skoraj vsakotedenska.
Mango.

Sprehod v noči. Z njenim prikupno zmedenim psom, pravzaprav psičko. In vsemi kresničkami, ki so naju obletavale.
Potem pa ob filmu padeš v posteljo oziroma zaspiš v travniku. V nekaj dobrih minutah.

Varuška. Ne vem kako mi uspe, da se vedno znova znajedm v kakšni takšni situaciji.
Potem pa lovim mravljice in brišem smrkave noske. In na koncu iščemo ribe v luknjah kanalizacije.
Kaj takšnega.

Šoping. Ki se je končal tako, da sem dejansko imela nakupovalno vrečko.
Hipi stil skupaj z boemsko romantičnim za vse mogoče izhode. Tako sva se danes zabavali in tematsko opredelili.
Končala pa sem s pikčato srajčko in zlatim srčkem na zapestnici.

Project X. Pogledano in preživeto. Tako se lahko opredelim glede tega filma.

Prejela sem že prva voščila za rojstni dan. Nekako sem presenečena. Vsaj nad enim.
Grem pa končati s knjigo, ki je tako zelo zanimiva in zaspati v novo jutro. Vse dokler me ne prebudijo.

Ed Sheeran - Small Bump

Pokliči očeta k obedu

Televizija je igrala nekje v ozadju, ko je bila ura ravno osem, da se je začel nov film. In prvi toni tako znane melodije so zaigrali, da sem kar skočila iz stola in zletela v dnevno pred televizijo. Ker sem takoj vedela, da je Harry Potter po televiziji. In potem trenutek, ko me je vsa nostalgija oblila in sem se odmaknila ter prestavila na kviz na prvem programu.

Ni danes dan, ko bi pogledala Potterja. Ker ne bi mogla končati pri prvem delu.

Prebrala sem Velikega Gatsbyja, čeprav The Great Gatsby se toliko bolje sliši, ampak zgubila sem se. Takšna je, da je za vnovično branje še enkrat, čez nekaj časa. Ker trenutno sploh nisem prepričana o čem se je šlo vse skupaj. Zgubljala sem se v tekstu in napisanih beseda. Če bi uporabila angleško besedo, bi bila "overwhelmed", ampak jo ne dojemam kot "preobremenjen".

Začela pa sem s še enim Murakamijevim romanom - Ljubi moj sputnik in tako fino se mi bere. Prav všeč mi je vse tisto, kar sem že prebrala. Ker izražam navdušenje nad njegovimi romani. Čeprav se najdejo določeni vzorci, ki se ves čas ponavljajo, ampak se ne menim kaj preveč za to. Še všeč mi je, ker imam občutek, kot bi se lotila branja neke knjige prvič.
Ker včasih je to tista želja, ki ostaja nekje, ko si želiš najljubšo knjigo prebrati še enkrat, ampak tako - prvič - "for the first time...". To je edino, ki se zgubi. In tega ne moreš več ponoviti.
Ampak ravno pri njegovih knjigah se mi zdi, da dobim to nazaj.

Torej brala sem knjige. Nisem strmela v zrak, ker sem bila prezaposlena z vsem dogajanjem okoli mene kot je jutranje pospravlanje in popoldansko polnjenje kartuš. Ter pečenje - celoletnih projektov na dvd-je.

Tomaž Domicelj - Jamajka

Žuljasto

Danes sem malo manjši zmajček. Tisti, ki kiha. Res sem celo jutro prekihala in imela grozno zatečeno oči.
Sedaj. Sedaj sem že dobro.
Zbudila me je noč. Ker če bi se lahko, bi se kot v kakšni risanki sesedla v kupček.
Nisem imela energije za nič. Tako grozno nejevoljna in naveličana.

Končno sem predala projekte in končala z njim. Počutim se svobodno. V takšem smislu, da lahko malček zadiham. Dokler se ne zakopljem do vratu z novimi projekti.
Ker konstantna popravlanja in dopolnjevanja so me že počasi malo ubijala. Tako postopoma.
Sedaj imam narejeno tipografijo. S prekrasno devetico. Oziroma dvema. In posledično pride to z vsemi ex-librisi, žigi in monogrami. Pa da ne pozabim prve naloge. Samo profesor še vedno ni šel čisto skupaj z vsemi mojimi "dekorativnimi" elementi kot si pikice in črte. Bomo že.
Potem sem končno oddala ta preoblikovan in redizajniran logotip Plesne šole Urška. Saj je kar nekaj ratalo iz vsega skupaj. En v redu projekt.
In za povrh sem oddala še naloge drugega semestra pri predmetu Načrtovanje vizualnih komunikacij, kar je dejansko naš glavni predmet. Ker to je to. Moj CGP in knjižno naslovnico. Cd ovitek. Poezijo. Plakat. Ter prvo nalogo semantično-sintetičnega pingvina. Nisem prepričana v ime.
Ampak oddano vse. Samo še na ocene bo potrebno počakati.
Ha.

Dobila sem superduper luškan plakat/prospekt za dogajanje v parku Tabor. Kako presneto prikupno.

Sedaj bom do ponedeljka gledala v luft in brala knjige. V ponedeljek se bom na mrtvo napila in proslavila svojo mednarodno polnoletnost in v torek se bom sekirala za izpit.
Tako.
In potem se zbudim.

Jutri pa ne grem teči na DM-ov tek. Ker je spomin na lansko leto prav fantastičen in se mi zdi čudovit enkraten dogodek. Ne tradicija. Pa še teči je treba.

Laid Back - Happy Dreamer